Izraz »Ten Pound Pom« ( tudi Ten Pound Tom boys ali Ten Pound Tourist) se v Avstraliji še vedno veliko uporablja. »Lej ga Patrica on je ten Pound pom». In sicer za nekoga (največ za Britance), ki so dobili zelo poceni ladijsko karto, da so se naselili v Avstraliji. Izraz ima slabšalni pomen in ga uporabljajo predvsem v pogovornem jeziku.

Domačini namreč še vedno z nekim nezaupanjem gledajo na tiste Britance, ki so se takrat z radodarnostjo takratne avstralske vlade naselili v Avstraliji. Le ta je zaradi velike želje po novi delovni sili, ki jo je po koncu druge svetovne vojne nujno potrebovala,  privabljala Evropejce (v začetku največ Britance) tako, da jim je vozni listek na relaciji Velika Britanija – Avstralija zaračunavala zgolj 10 funtov. Za to ceno so seveda dobili le enosmerno karto za Avstralijo. Če bi se slučajno odločili, da bi se vrnili v Veliko Britanijo so morali plačati 120 funtov, spet samo za eno smer, to pot za povratek v Veliko Britanijo.

Avstralsko vlado je takrat vodil laburist  Joseph Benedict “Ben” Chiefly (1885–1951), ki je bil 16. premier Avstralije in je nasledil Johna Curtin. Bil je zelo pomemben in mu Avstralci še danes priznavajo, da je bil idejni oče uveljavitve liberalne podelitve avstralskega državljanstva. V času njegove vladavine se je začel velik, da ne rečem največji avstralski okoljski projekt “Snowy Muntains”. Z zajezitvijo oziroma ukrotitvijo treh rek (Tooma River, Whites River in Yarrangobilly River) si je Avstralija zagotovila dovolj velike kapacitete za namakanje in pridobivanje električne energije.

Z deli na projektu, ki je zaposloval na stotisoče delavcev, so pričeli leta 1949. Dve tretjini teh delavcev je prišlo iz Evrope. Tako, da je projekt simboliziral “talilni lonec” Avstralije druge polovice dvajsetega stoletja. Projekt so zaključili 1974.

Sestavljen je iz 145 kilometrov podzemnih tunelov in  80 kilometrov akvaduktov in podzemnih jezer z velikmi črpalkami. Danes je to eden izmed največjih svetovnih gradbeno inženirski projektov. Med mnogimi tisoči delavci so bili tudi številni Slovenci.

Za omenjeni znesek 10 funtov je odrasla oseba brezplačno lahko vzela seboj tudi svoje otroke. Ko so prispeli v Avstralijo, jim je takratna oblast omogočila tudi osnovne pogoje namestitve ter pomoč pri organiziranju iskanja službe, ki so jih praviloma že čakale.

Ocenjuje se,  da je v letih 1945 pa do 1972  preko tega projekta prispelo v Avstralijo več kot milijon Britancev. Projekt je dosegel vrhunec v letu 1969, ko je prišlo v Avstralijo 80.000 migrantov, med njimi tudi Irci. Zaključil pa se je z letom 1982,  ko so bile vanj vključene tudi bivše britanske kolonije kot so Malta in Ciper.

S časom je Avstralija podoben sistem za pridobitev emigrantov vzpostavila tudi z Nizozemsko, Italijo, Grčijo, Zahodno Nemčijo in celo Turčijo.

Načeloma so se vsi potniki obvezali, da bodo ostali v Avstraliji najmanj dve leti. V nasprotnem primeru pa so bili dolžni povrniti stroške karte. Če so se odločili za povratek so morali za karto v Veliko Britanijo plačati 120 funtov kar je bil za tiste čase velik denar. Do leta 1970 se je približno 25 procentov teh priseljencev odločilo za vrnitev. Toda polovica od teh se je kasneje spet vrnila v Avstralijo in za njih se je prijel pojem »Bumerang Poms.

Znani »Ten Pounds poms»

Vsekakor je najbolj prepoznavna  predsednica avstralske vlade Julija Gillard, ki se je skupaj s starši leta 1966 preselila v Adelaido iz kraja Barry v Walesu. Tudi zelo poznan igralec kriketa Frank Tyson, se je leta 1960 kot otrok preselil iz Londona v Sydney.

Tudi v Sloveniji zelo poznan ansambel  Bee Gees (Gibb brothers) se je po nekaj letih dela in ustvarjanja v Manchesteru  preselil v kraj Redcliffe Queensland, kjer so zaključili s svojo bogato glasbeno kariero.

• Avstralija