V prostorih Urada Vlada republike Slovenije za Slovence po svetu in zamejstvu v Ljubljani imajo na častnem mestu kip Jožeta Stražarja, ki predstavlja ptico. Darilo avtorja Uradu, je pravilnih oblik, čistih linij. Kamen je bel, nežen, a navkljub belini ni hladen. Kip je postavljen na visok podstavek, tako da gleda na bližnji prostorni trg. Izgleda kot da bo zdaj zdaj poletela.
Tako kot je pred štirimi desetletji poletel Jože Stražar. Čeprav rojen blizu Ljubljane – v vasi Škocjan pri Domžalah, na predvečer druge svetovne vojne, ni užival dobrobiti mesta. Čas je bil takrat tudi krut. To je bil čas odrekanj. Poprijeti je moral za vsako delo. Tako je delal v Delamarisu, Emoni, Agro prodaji. Različna dela so ga gradila- oblikovala.
Kar tako, iznenada, nekega lepega dneva so se v službi pogovarjali, kam bo kdo odšel na dopust. Vsi so govorili o tujih deželah, govorili so o željah. Jože je rekel: “Jaz pa grem na Švedsko!” in se je tudi s »fičotom« odpeljal. Takoj se je vanjo zaljubil. Ko se je po končanem dopustu vrnil domov, je takoj odpovedal službo, prodal avtomobil in si rekel: “Mlad si, nekaj mesecev spoznavanja sveta ti bo samo pomagalo«. To je bilo leta 1965.
Zelo hitro, potem ko je za stalno ostal na Švedskem, se je začel ukvarjati s slikarstvom in kiparstvom. Najljubši material sta mu les in keramika, pa tudi bron. V začetku so ga navdihovale usode paraplegikov. Navduševala ga je njihova moč in vztrajnost, da so se navkljub stanju v kakršnem so se znašli, veselili življenja. Njihova volja do življenja in veselje nad drobnimi uspehi ga je navduševala oziroma ga je spravljala do ganjenosti.
Novo okolje v katero se je hitro in dobro vklopil je bilo kaj drugačno od tistega, ki ga je zapustil v Sloveniji. Švedi niso povzročili nobene vojne. V obeh zadnjih svetovnih vojnah niso trpeli. Imeli so čas za razvoj in civilizacijo ter tudi kulturo. Pred dobrimi stotimi leti so bili Švedi ena revnejših držav v Evropi. Danes so med vodilnimi razvitimi deželami sveta. Jože Stražar je kmalu ugotovil, da njihov napredek ne temelji le na tem, da niso imeli vojn, temveč v njihovi neverjetni disciplini, marljivosti in delavnosti. In to je Stražarja najbolj prevzelo na Švedskem.
Vsa svoja dolga desetletja bivanja na Švedskem se je vedno povezoval s Slovenijo oziroma slovenstvom. Bil je reden gost slovenskih društev. Prizadeval si je, da bi se Slovenci na Švedskem še bolj organizirali in sodelovali s Slovenijo. Aktivno si je prizadeval za kulturno izmenjavo med različno mislečimi. Vedno si je želel, da bi slovenski umetniki širom sveta prispevali svoja dela, kipe in slike za posebno slikarsko razstavo, ki bi potem potovala po svetu. Taka razstava bi vključevala nove umetnike in ponesla ime Slovenije po vseh kontinentih. To mu je deloma tudi uspelo, ko je bil sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja eden izmed organizatorjev velike slikarske razstave v Cankarjevem domu v Ljubljani
Prepričan je, da je Evropa in s tem tudi Švedska pravzaprav neka razširjena Slovenija – v duhovnem smislu. Če to reče Jože, potem to velja. Slovenec po srcu se na Švedskem odlično počuti. S svojo soprogo Sumiko Kiyohara sta razpeta med Japonsko, kjer ima Sumiko sina iz prvega zakona in Kranjem na Gorenjskem, kjer sta si v starem delu Kranja uredila staro trško hišo za ustvarjanje in življenje “ko bova ostarela”.
Tudi Sumiko Kiyohara ve kaj je izseljenstvo. Rojena je sicer na Švedskem – japonskim izseljencem. Predvsem pa ve kaj je umetnost, saj je slikarka. Nekaj let mora še poučevati na šoli v Stockholmu, nato pa se bosta, tako vsaj pravita, nastanila v Kranju in ustvarjala. To sicer govorita kaj neprepričljivo. Kolikor jih poznam ne bosta mogla celo leto živeti in delati v sicer lepem Kranju.
Duh Tokya in Stockholma sta premočna…
Kovček 