DROBCI ZA ZGODOVINO SLOVENCEV V BRAZILIJI (1.del)

Slovenski izseljenci so se začeli naseljevati v Brazilijo že proti koncu 19. stoletja. Vsi, skoraj brez izjeme, so pričeli delati na kavnih plantažah. Ker pa so bile takrat v Braziliji skorajda še suženjske razmere, ni čudno, da mnogi niso dolgo vzdržali pri tem delu. Vsak je gledal, da pride čimprej drugam. Mnogi so se tudi razočarani vrnili domov. Ne redki pa so poizkušali najti srečo v drugih državah Južne ali Severne Amerike.

Slovenci so se v Brazilijo napotili kot avstro-ogrski državljani in je povsem logično, da so imeli skorajda isto usodo kot Hrvati in Srbi z območja današnje Hrvaške. Zato so se tisti, ki so ostali, povezali s tamkajšnjimi Hrvati in Srbi. Središče njihovega kulturnega življenja je bilo že takrat milijonsko mesto Sao Paulo, glavno mesto istoimenske države.

Tu so na pobudo Hrvatov, ki jih je bilo več kot Slovencev, ustanovili že leta 1903 Jugoslovanski tamburaški zbor. Samo štiri leta kasneje; leta 1907 so ustanovili Jugoslovanskega Sokola. Med njegovimi ustanovitelji in prvi odbornik,  je bil  Franjo Košuta iz Vipave.

V njihovih vrstah je bilo načeloma dovolj prostora za vse nazore. Poudarjali so, da združujejo v svojih vrstah tudi ljudi različnih svetovnih nazorov. Sokolska ideologija je spodbujala narodno in kulturno zavest ter je vzgajala ob telesni vzgoji. Vzgajala je k disciplini telesa in duha. V času Avstro-Ogrske je bilo sokolstvo pomembno gibalo v povezovanju slovenskega naroda proti Avstrijcem.

Povsem normalno je, da so to miselnost prinesli s seboj tudi v Brazilijo. Sokolstvo je temeljilo na zamislih češkega ideologa Miroslava Tyrša, še poseben pomen pa je imelo za narode, ki so živeli pod hegemonijo avstrijske države. Ti so si želeli kulturno, pa tudi politično in ekonomsko neodvisnost. V tem je bila osrednja vloga sokolstva.

Franjo Cotič je leta 1938 v reviji Duhovno življenje v Buenos Airesu v št. 129 zapisal, »da je zvedel, da so imeli Slovenci v Sao Paulu že pred prvo svetovno vojno slovenske duhovnike in slovenske pridige v cerkvah«. Ni pa mogel izvedeti, ali so bile pridige redne ali občasne. Pisal je tudi, da so takrat v Sao Paulu že imeli slovensko knjižnico. To bo seveda potrebno preveriti, da bomo lahko napisali kaj več o zgodovini slovenskega izseljenstva v Braziliji.

Med prvo svetovno vojno, leta 1915, so  ustanovilo oddelek Jugoslovanske narodne obrane. V letu 1919 pa jugoslovansko narodno zajednico. Leta 1928 pa še Zadrgo Jugoslovanov v Braziliji, ki je izdajal tudi tednik »Jugoslovan v Braziliji«.

Že sedaj pa lahko rečemo, da so bila  vsa omenjena društva jugoslovansko usmerjena, kar je posebno zanimivo za čas pred prvo svetovno vojno, ko o jugoslovanskih društvih v domovini z redkimi izjemami sploh ni bilo govora.

Kovček 15.9.2017 Kava

Kovček 15.9. 2017 Panorama-Sao-Paulo-Brazil

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s