DROBCI ZA ZGODOVINO SLOVENCEV V BRAZILIJI (2.del)

Prvi začetki slovenskega izseljenstva koncem druge polovice 19. stoletja v Braziliji, so bili jugoslovansko pobarvani. Kar je povsem razumljivo za tisti čas. Avstro-ogrska je že ječala in pokala po šivih. Hrvati, Slovenci so iz nje hoteli čimprej. Primorci – Slovenci iz okolice Trsta, Istre, Krasa, Brd pa so bili še v posebnem položaju. Njim je »jugoslovanstvo« takrat pomenil začetek upanja na lepšo življenje. Lahko govorimo celo o neki vrsti romantizmu. Pričakovanja lastne države, brez izkušenj, so bila lahko tudi naivna.

Ta pričakovanja so bila še toliko bolj potencirana med našimi rojaki po svetu. Posebej še tako daleč, kot je bila za tisti čas Brazilija. Danes, ko je svet postal majhen oziroma »ena velika vas« si težko predstavljamo čas, ko so se naši ljudje odločili, da zapustijo svoja skromna bivališča in se napotijo v neznano deželo. Nekateri do svojega odhoda v tujino še nikoli niso bili, na primer v Ljubljani ali Trstu. Za večino je to bilo sploh prvo večje potovanje. Za mnoge, žal, tudi edino.

Potovanja so trajala tudi do dva meseca. Najprej do Ljubljane oziroma Trsta. Do tod je še šlo; sorodniki so jih spremljali na železniško postajo. Eni (celinska Slovenija) so se z vlaki peljali v Bremen. Primorci pa so odšli v Genovo, Livorno po navadi z tudi z vlaki. Nato pa oboji z ladjami; eni iz severne Nemčije drugi iz osrčja Sredozemlja. Potovanje preko oceana, po navadi v tretjem razredu, je bilo mučno. Mnogi so na njem zboleli. Tudi smrtni primeri niso bili redki.

 Sao Paulo postaja Luz

To je glavna železniška postaja  Luz v Sao Paulo, na katero so se zgrinjali vlaki, v katerih so bili migranti, iz vseh strani. Približno takšna je izgledala že leta 1880,  ko so sem prihajali prvo Slovenci.

V Sao Paulo je največja italijanska skupnost

Čeprav v tistem času ne moremo govoriti o načrtnem izseljevanju iz območja današnje Slovenije oziroma tudi Julijske Krajine v Italiji, ocenjujemo, da se je takrat priselilo v Brazilijo nekaj sto slovenskih družin, povečini iz Primorske. Največ jih je zapustilo domači kraj po nastopu fašizma, zaradi nevzdržnih političnih in gospodarskih razmer, ki so nastale.

Mesto Sao Paulo obsega 1523 km2. Po podatkih iz leta 2006 ima več kot 11 milijonov prebivalcev, in predstavlja najbolj naseljeno mesto južne poloble. Ker se mesto naglo širi, se njegovo okrožje obravnava na dva načina. Po tipu definicije mestnega okrožja CSA (ang. Combined Statistical Area) je São Paulo z 29 milijoni prebivalcev drugo največje mesto na svetu in sledi Tokiu z metropolitanskim okrožjem. Po drugi, ožji definiciji, ki v mestno okrožje ne vključuje področij Campinas, Baixada Santista in drugih bližnjih četrti (Região Metropolitana de São Paulo) ima okrog 19,7 milijona prebivalcev (2006), kar ga postavlja na peto mesto med najbolj naseljenimi metropolitanskimi območji na svetu.

Meščani São Paula so poznani kot »paulistanos«, medtem ko izraz »paulista« predstavlja prebivalca države São Paulo. Latinski moto mesta je »Non ducor, duco«, kar pomeni »Ne vodijo me, jaz vodim«. Znani vzdevek mesta je »Sampa«.  São Paulo je tudi poznan po smogu, mestnih helikopterskih linijah, nezanesljivem vremenu in velikem številu nebotičnikov.

Poleg ogromnih razdalj in veličine mesta so prve Slovence pričakale razmere, ki jih niso poznali – multikulturnost. Mogoče so kdaj pa kdaj videli v Trstu kakšnega črnega mornarja, ki je priplul v luko. Tu pa so naenkrat naleteli na pravi “babilon”  jezikov in ras. Naleteli so na družbo, ki je bila sestavljena iz 60 % belcev, 30 % mešancev, 6,5 % črncev in 2,2 % Azijatov.

Od leta 1870 pa do leta 2010 je v Brazilijo prispelo približno 2,3 milijonov  migrantov iz celega sveta. Največja skupnost v Sao Paulu je vseskozi bila Italijanska. Med njimi so bili seveda tudi naši Slovenci, ki so prispeli tja večinoma kot italijanski državljani. Ocenjuje se, da je danes v Sao Paulu 6 milijonov Italijanov po poreklu. Tako je Sao Paulo danes največje italijansko mesto na svetu, večje kot Rim. Teh 6 milijonov seveda nima italijanskega državljanstva. Toda še vedno se združujejo v svojih soseskah kot so: Bixiga, Bras in Moocain (tam še vedno slavijo svoje italijanske praznike). Uporabljajo celo svoj dialekt portugalščine, ki je podoben italijanskem jeziku. V Sao Paulu je 6.000 picerij, ki dnevno spečejo tudi do milijon pic.

330px-Italians_Sao_Paulo

Na zgornji sliki je 1890 leta slikana večja skupina italijanskih priseljencev. Mogoče je med njimi tudi kakšen Slovenec.

Portugalska izseljenska skupnost v Braziliji je druga največja. Šteje 3 milijone prebivalcev Brazilije, ki imajo portugalske korenine. Tudi Židov je v Sao Paulu 60.000. V prvi polovici 20. stoletja je v Brazilijo prišlo veliko Nemcev. Še danes jih je največ v predelu Sano Amaro. Litvanci živijo v soseski Vila Zelina.

Močna japonska diaspora v Sao Paulu

V Sao Paulu živi tudi največja japonska skupnost izven Japonske. Kar en milijon in pol je velika. Imajo preko 600 japonskih restavracij. Vsak mesec japonske restavracije v Sao Pulu prodajo 2 milijonov sušijov. In danes prekašajo, kar za 20 % tipične “đuraskarije”. To so tipične brazilske restavracije, ki pečejo odlične stejke. Slovenci za njih nimamo pravega izraza. So pogoste; od preprostega lokala na cesti, do vrhunskih restavracij. Povsod pa jeste res odlične goveje stejke. Mogoče je še najbolj blizu izraz lokala, ki se uveljavlja na tleh bivše Jugoslavije: “pečenjara”.

330px-Liberdade_sao_paulo

Predel Liberdade je  “japonsko mesto” v Sao Paulu.

Slovensko izobraževalno društvo ORNUS je bilo prvo društvo Slovencev v Sao Paulu.

Ustanovljeno je bilo maja 1928 v Sao Paulu. V prvem letu svojega obstoja je bilo društvo zelo razgibano. Imel je pevski, dramski in tamburaški odsek. Skoraj vsi člani so izhajali iz Vipavske doline ali njene neposredne okolice; Renč, Mirna, Vrtovina, Dobravelj in Malih Žabelj.

Pol leta po ustanovitvi so imeli decembra 1928 prvo javno prireditev. Uprizorili so Novačanovo dramo Velja, v kateri je igral glavno moško vlogo Jožko Jerkič. Razen te drame, ki je prvo slovensko odrsko delo, uprizorjeno v Braziliji, so imeli na programu še tri pesmi (Delavski pozdrav, Sirota, Slovenec sem) in dve deklamacije (Mi vstajamo, Taki smo).

Prireditev je bila v prepolni dvorani Celso Garcia. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar se v društvih relativno pogosto dogaja. Kmalu po tej prireditvi  je prišlo do nesoglasja med odborniki in člani društva. Del članov ORNUS-a (12) so takoj po končani prireditvi (15. decembra) odstopili in 7. aprila 1929 ustanovili pevski zbor Primorje.

Zbor je sprva vodil pevovodja Milan Wolner, za njim pa Jožica Ferjančič. Ker je k novo ustanovljenem zboru pristopilo zmeraj več članov, se je v avgustu 1929 preimenoval v “Slovensko izobraževalno društvo PRIMORJE”. Za prvega predsednika je bil izvoljen Franjo Paternost.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s