Pri svojem delu na Slovenski izseljenski matici sem srečal, glede na število prebivalcev, malo Ljubljančanov. Zato sem si še toliko bolj zapomnil Martina Podšivavška iz Sao Paula. Žal ga že dolgo ni več med nami. Avgusta leta 2004 je v Braziliji umrl. Njegov odhod je pomenil konec zlate dobe slovenskih izseljencev v Brazilijo, po drugi svetovni vojni.

Čeprav se je imel za Ljubljančana, pravzaprav po rojstvo to ni bil. Rojen je bil namreč 1913 v Martiša vesi pri Desnici v Hrvatskem Zagorju. Starši-trdni kmetje so bili zavedni Slovenci. Martin je imel šest bratov in sester. Čeprav je bila kmetija za tiste časa kar velika, le ni mogla dati kruha šestim otrokom. Tako jo je Martin zapustil in se v Logatcu izučil za krojača.

Leta 1939 je v Igriški ulici v Ljubljani odprl lastno krojaško delavnico in jo je vodil do leta 1951.Večkrat mi je pripovedoval, da mu v Ljubljani pravzaprav ni bilo nič slabega. Krojač je bil v tistem času lep poklic. Konfekcijska industrija še ni bila razvita. Stranke na Igriški v centru Ljubljane so bile »dobre« mi je večkrat rekel. Denarja sicer ni bilo veliko. Le malokateri so imeli denarja za novo blago. Dosti jih je bilo takih, ki so mu prinesli »razparano« obleko svojega očeta. »In iz nje sem naredil kar dobro »novo« obleko«.

V tistem času so v Ljubljani , kot tudi drugod po svetu krožile govorice o boljšem -lepšem življenju v Braziliji. Le tem je tudi Martin verjel, in leta 1951 je preko Trsta odšel najprej v Rio de Janeiro, nato pa v Sao Paulo.

Pripovedoval mi je, da je bil čas, ki ga je preživel v »kampu« v Miljah pri Trstu zanimiv po tem, da ga je zamikalo da bi ostal v Trstu, ki je bil takrat le drugačen kot Ljubljana. Denarja je bilo več. Obleke so se praviloma delala iz novega blaga. Malce je bil omajan pri svoji razmišljanju o odhodu.

Toda odločitev je padla »grem v Braziliji« Ni sicer dobro vedel, kašna država to je. Kam pravzaprav gre? Verjel je tistim ki so govorili, da je Brazilija bogata država in da migranti v njej dobro živijo.

Ko je prispel v Brazilijo je nekaj časa živel v Rio De Janeiro. Kmalu pa je slišal, da je Sao Paulo bolj razvito mesto, da se tam lažje dobi posel in tako se je  preselil tja. Tam je z prijateljem Hasanom Mlatislamo in njegovo ženo Malako odprl restavracijo z imenom Tivoli. Ta park v Ljubljani ga je spremljal ves čas življenja v tujini. In seveda ni težko ugotoviti, zakaj je restavracija dobila to ime. V »Tivoliju« so se Slovenci iz Sao Paula radi zbirali. Restavracija Tivoli v Sao Paulu obstoja že danes. Lastniki pa so seveda Brazilci.

Leta 1955 je opustil svojo gostilniško aktivnost in se posvetil svojemu osnovnemu poklicu – krojaštvu. Tega je opravljal do leta 1970, ko je zaprl svojo krojaško delavnico in se upokojil.

Po upokojitvi se je se bolj posvečal slovenski skupnosti v tem ogromnem velemestu. Imel je dve hčerki Vojko ki živi v Ljubljani in Tanjo, ki pa je ostala v Sao Paulu.

Na Ljubljano, rekel je »bela« jer bil vseskozi močno navezan. In če bomo kdaj pisali zgodovino o ljubljanskih izseljencih bo Martin Podšivavsek iz Brazilij prav gotov v njej na častnem mestu.

• Brazilija