Drobci iz zgodovine Slovencev v Braziliji (3.del)

Potem, ko se je iz prvega slovensko izobraževalnega društva ORNUS iz Sao Paula, izločil del članov in so ustanovili Pevski zbor Primorje, ki se je kasneje preimenoval v Slovensko izobraževalno društvo Primorje (dalje SID Primorje) je v Braziliji živelo 20.581 Jugoslovanov. Seveda je potrebno pri tej številki poudariti, da so to tisti, ki so v Brazilijo prispeli le kot državljani Kraljevine Jugoslavije. Zato je realno, da če govorimo o celotni številki, ki vključuje tudi Slovence in Istrane, ki so v Brazilijo prišli kot italijanski državljani, le ta še precej večja.

V tistem času je bila v Jugoslaviji velika propaganda za vselitev v to deželo »večne pomladi« in »nekdanje Atlantide«. Mnogi so bili kmalu razočarani. Delovni pogoji na plantažah kave, ki so bili glavno vabilo za življenje v Braziliji, so bili pretežki. Mnogi so se vrnili v Sao Paulo. To je bilo za tiste čase ogromno mesto. V 7 milijonskem distriktu Sao Paulu se je le lažje našlo primerno »enostavno« delo (npr. zidarski pomočnik) kot je bilo na prvi pogled mikavno delo na plantažah kave.

Prva prireditev društva Slovensko izobraževalnega društva Primorje (dalje SID Primorje) je bil Slovenski koncert decembra 1929 v veliki dvorani na Rua Santa Ephigenia v Sao Paulu. Na sporedu so bile med drugimi pesmi Jakoba Aljaža, Hugolina Sattnerja, Antona Nedveda. Poleg deklamacij Gregorčičevih pesmi Soči in Domovina so bile tudi deklamacije v hrvaškem, češkem in ruskem jeziku. Obiskovalci vseh slovanskih narodnosti, živečih v Sao Paulu, so napolnili dvorano do zadnjega kotička.

Sodelovanje Slovanov

Leto 1930 je bil najaktivnejše leto v delovanju društva. Februarja 1939 so za pustni večer v dvorani češkega društva Slavija na Rua Major Diego priredili velik zabavni večer. Pusti oziroma karnevali so bili že v preteklosti ena izmed najpriljubljenejših aktivnosti v tem velemestu.

Aprila istega leta je društvo skupaj s češkim društvo Slavija odprlo skupni dom. Na obletnici društva je bil prisoten tudi takratni glavni urednik lista »Diario Popular«. Od takrat dalje je v medijih aktivnost društva postala bolj poznana. Imeli so preko 100 članov, močan moški in mešani pevski zbor ter knjižnico z 250 knjigami. Društvo SID Primorje si je od vsega začetka prizadevalo, da bi po zgledu iz severne Amerike povezali sorodna društva. Uspešni primer SNPJ (Slovenska narodno podporna jednota), ABZ (Ameriška bratska zajednica), HBZ (Hrvatska bratska zajednica) iz ZDA so jih silil v poizkuse, da bi podobno storili tudi v Braziliji. Bilo je kar nekaj sestankov, na katerih so sodelovali poleg SID Primorja še Zadruga Jugoslovanov v Braziliji, Češko društvo Slavija, Ruske jednote, Tovarisztwa Polskie, hrvatske Sloge in še ostalih osem sorodni slovanskih društev. Vendar do uresničevanja te zamisli iz neznanih vzrokov ni prišlo.

Zato si je SID Primorje prizadevalo, da so v začetku 1932 ustanovili Jugoslovansko podporno združenje, v katero so bila včlanjena vsa nekdanja društva: Jugoslovanska narodna zajednica, Zadruga Jugoslovana v Braziliji, Jugoslovanska čitalnica, Jugoslovansko podporno in prosvetno društvo. Predsednik tega novega združenja je bil predsednik SID Primorja Franjo Paternost. Jugoslovansko podporno združenje je zaradi skromnih finančnih sredstev dajalo podporo članom le v primeru bolezni, ne pa tudi svojcem umrlih članov. Tako je bil primer pri ostalih podpornih organizacija v severni Ameriki.

SID Primorje je organiziralo pouk portugalščine, brezplačni tečaj za zidarje. Ter seveda praznovanje takrat velikega jugoslovanski praznika »Zedinjenja«.

Usoden vpliv pro ustaških načrtov

V letu 1932 pa je prišlo do velikih nesoglasij med slovenskim Primorjem in Jugoslovanskem podpornem združenju. Spori so bili tako hudi, da sta društvi k slogi pozvala celo buenosaireški Slovenski tednik in ljubljanski izseljenski vestnik. Tega leta je moral prenehati z izdajanjem tudi časopis Jugoslovan, ker so zaradi porasta vpliva ustaških organizacij bili prizadeti ostali jugoslovansko usmerjeni Hrvati. Posledice teh nesoglasij so se najbolj pokazale na meddruštvenih odnosih; društvo za društvom je popadalo, svoj delež pa sta prispeval še korupcija in nepoštenost.

Ne vemo točno katerega leta je bilo SID Primorje likvidirano. Iz pisanja Jugoslovana v letu 1933 je še zaslediti, da je Primorje vodil Ivo Ercegović. Vemo le da je bil 19. novembra 1933 ustanovljen Klub jugoslovanskih žena, Sao Paulo. Predsednica je bila do leta 1937, ko se je klub razšel, Slava Paternost. Glavni razlog prenehanja dela kluba je bil v tem, da niso imele svojega lastnega lokala oziroma objekta.

Brez jugoslovanskega predstavništva

Leta 1934 je Jugoslovansko podporno združenja, katerega predsednik je bil Franjo Paternost, opravljalo tudi izseljensko službo v Sao Paulu, ker tedanja kraljevina Jugoslavije ni imela konzularnega predstavnika. Društvo je v okviru te službe opravljalo sledeče posle: nabava potnih listov, izdajanje pooblastil, sklepanje kupnih in darilnih pogodb, volila, poravnave, tožbe, pritožbe, urejanje vojaških obveznosti, skrb za sirote in onemogle, pošiljanja denarja v domovino, overjanje raznih spisov, kupovanje zemljišč in podobno.

Zanimivo in po svoje simptomatično je, da kraljevina Jugoslavije do leta 1939 tu ni imela svojega diplomatskega predstavnika. Brazilija je bila takrat peta najmočnejša država na svetu. Od leta 1926 pa do leta 1927 je jugoslovanske interese zastopal francoski konzulat, od 1928 do 1929 jugoslovanski častni konzul Venceslav Paeta, od 1929-1930 jugoslovanski generalni konzul Nastas Ilić, od oktobra 1930 do februarja 1931 ponovno častni konzul Paeta, nato pa nekaj mesecev v letu 1938 dopisnik ministrstva za socialno politiko in narodno zdravja g. Todić. Šele 15. februarja 1939 je prišel v Brazilijo diplomatski predstavnik, pooblaščeni minister Franjo Cvjetiša.

Dve leti po razpustu SID Primorje, je leta 1938 doletela enaka usoda tudi Jugoslovansko podporno združenje.

Ogromno mesto Sao Pulo

Sao Paulo bogastvo