Potem ko sta prenehala delovati, tako Slovensko izobraževalno društvo Primorje kot tudi Jugoslovansko podporno društvo je zavladal le kratkotrajen premor v aktivnosti Slovencev v Braziliji.
Januarja 1937 je bil ustanovni občni zbor II, Jugoslovanskega podpornega društva. V njem je bilo le malo Slovencev . Franjo Cotič je v Slovenskem listu z dne 3. aprila 1937 zapisal, da z »novim društvom Slovenci nimajo nič skupnega.
Ponovna oživitev ORNUS-a
Zanimivo pa je, da je društvo ORNUS, za katerega se je predvidevalo, da je prenehal delovati, naenkrat oživel in pričel ponovno delovati. Posebej se je društvo izkazalo pri organiziranju pouka slovenščine. V avgustu letu 1937 je pouk potekal ob nedeljah popoldne. Udeleževalo se ga je 30 otrok. Poučevala je Pepca Kadunc, žena ing. Kadunca, nadomeščala pa jo je Angela Čopič. Pouk, oziroma tečaj je potekal do začetka druge svetovne vojne. Tu je potrebno poudariti, da je prav zasluga ORNUS-A, da se je generacija teh otrok, ki so bili že rojeni v Braziliji z naučila govoriti slovensko. Lepe in dobro obiskane so bile vsakoletne prireditve ob koncu šolskega tečaja.
Slovenci v Braziliji, zaradi maloštevilnosti niso mogli doseči večjih uspehov ne na kulturnem in niti na društvenem področju. Danes lahko rečemo, da so bili zaradi svoje majhnosti oziroma kritične mase članov in tudi razlogov, ki jih bom malo kasneje opisal, bili pozabljeni od domovine oziroma institucij , ki so se ukvarjali takrat z jugoslovanskimi izseljenci. Zato so dostikrat doživljali tudi huda razočaranja. Le ta pa niso bila tako močna, da bi kljub občutkom zapuščenosti, ne ostali zavedni Slovenci in Jugoslovani.
Zgradili so si »Naš dom«
Aktivnosti v zvezi s poukom slovenščine so bile glavni razlog za vse večjo potrebo po lastni stavbi. Želja je sicer tlela že prej, toda prav stalna aktivnost v zvezi s poukom je bila tista pika na i ko je bila izbrana posebna komisija za gradnjo novega lastnega doma.
Leta 1940 je društvu uspelo kupiti primerno zemljišče v Vila Mariana, ki je sodil v mestni predel Sao Paula. Z javnim pozivom so se obrnili na vse slovenske priseljence v Braziliji, ter jih zaprosili naj z denarjem podpro to akcijo, »saj gre za postavitev doma vseh Slovencev v Braziliji. Prizadevanja so obrodila sadove. Ing. Anton Kadunc ter stavbni mojster Roman Uršič sta izdelala vse potrebne načrte in tudi vodila strokovna dela pri gradnji doma.
Z deli so pričeli 8.julija 1941, zaključili pa 8. septembra 1942. Torej v pičlih 15 mesecih so z lastnimi napori izgradili doma. Svečana otvoritev je bila 1.januarja 1943. S preselitvijo vse dejavnosti in društvene uprave v lastno stavbo se je pokazala tudi potreba po spremembi imena društva. Od januarja 1943 se društvo imenuje SKD Naš dom
Dolge roke domovine
Že nekaj časa pred napadom na Jugoslavijo je bil v Riu de Janeiru ustanovljen odbor Narodne odbrane (nevladna srbska nacionalistična organizacija v Kraljevini Jugoslavije. Ustanovljena je bila leta 1908). V Riu de Janeiru živeči Dušan Tvrdoreka si je prizadeval, da bi tudi v Sao Paulu ustanovili podružnico Narodne odbrane. Zelo je pritiskal na SKD ORNUS in ostala hrvaška društva s katerim je ORNUS bil v dobrih odnosih. Na nek način je bila to aktivnost ponovne oživitve ideje orjunaštva. To vrstni napori so splahneli šele tedaj ko je prebegla jugoslovanska vlada v Londonu izgubila svojo veljavo. Tudi napori po oživitvi centralne jugoslovanske ideje niso v Sao Paulu doživeli veliko uspeha.
Začasno ime namesto Naš dom – Nosso Lar
Ko je tudi Brazilija napovedala vojno silam osi (Rim-Berlin-Tokio) je vodstvo SKD Ornus takoj poslalo brzojavko predsedniku republike, v kateri je izrazilo vso podporo vojnim naporom v boju proti naci-fašizmu. Na to brzojavko je društvo prejelo pozitiven odgovor. Ker pa so bili člani društva tudi primorski rojaki in s tem tudi priseljenci iz Italije, ki je bila tedaj v vojni z Brazilijo se je stvar nenadoma zelo zapletla. Po takratnem vojnem zakonu v Braziliji, je obstajala realna nevarnost, da bo do društvo v katerem so pripadniki nasprotne strani v vojni razpuščeno, imovina pa zaplenjena. Člani so se tej nevarnosti izognili tako da so dali društvu primernejše – brazilsko ime in sicer ; Sociedade Slovena de Cultura »Nosso Lar«. Kmalu se je vojna končala in društvo je lahko spet svobodno zaživelo .
Po koncu druge svetovne vojne – pomoč domovini in nov delovni polet.
Novi prostori so dali spodbudo vsej društveni dejavnosti. Že leta 1944 je bila organizirana nova mladinska skupina, ki je štela 50 fantov in deklet. V okviru te skupine so bili ustanovljeni; tamburaški zbor, dramski odsek ter športne skupine za odbojko, košarko in tenis.
Že prej omenjena društva, so med drugo svetovno vojno prenehala z delom. Le pevski zbor Dalmacija, ki je tesno sodeloval z bivšim društvom Hrvatski iseljenički dom, je preživel vojno. Ta zbor se je leta 1945 združil s pevskim zborom društva Naš dom. Tako je nastal pevski zbor, ki je štel 65 pevcev in pevk in je bil tako najštevilčnejši slovenski pevski zbor, ki je kadar koli nastopal v Braziliji.
Že leta 1942 se je na pobudo Rdečega križa Sovjetske zveze v Brazilij ustanovil Jugoslovanski odbor za pomoč vojnim žrtvam. Ta politično socialni odbor je deloval v prostorih društva Naš doma. Sestavljali so ga člani društva Naš dom in predstavniki hrvaške naselbina v Sao Paulu.
- oktobra 1944 so v Sao Pulu priredili veliko Rusko – jugoslovansko veselico, katero je obiskalo nad 10. 000 ljudi. Vprašanje je , če to ni bila največja prireditev katerikoli in kadarkoli, slovenske izseljenske skupine, oziroma društva po svetu..
Čisti dobiček je bil razdeljen na dva enaka dela in namenjen ruskim in jugoslovanskim žrtvam prav kar končane vojne. Zanimivo je ga so temu Jugo. Odboru z nakupom zdravil in druge opreme pomagali tudi Madžari in Judje iz Sao Paula.
Prizadevni člani Jugoslovanskega odbora za pomoč so se organizirali po celotnem območju Sao Paula in zbirali prostovoljne prispevke za žrtve vojne. Društveni prostori Našega doma so bili središče zbiranja te pomoči. Predsednica Jugoslovanskega odbora za pomoč v Sao Paulu je bila zaslužna kulturno prosvetna delavka Josefine Kadunc.
Kovček 