Pri svojem delu na Slovenski izseljenski matici sem ves čas, pri stikih z izseljenci, občutil njihovo hrepenenje po domu. Bilo ga je ogromno. Tudi , če ni bilo izrečeno je viselo v zraku. Velikokrat nas je to obremenjevalo. Nismo imeli recepta za premagovanje teh težav. Vsaj ne takega, da bi takoj pomagal.
Sedaj , ko po tolikih letih gledam nazaj in nisem več obremenjen z predsodki se lažje spomnim na usode izseljencev, ki so me nekoč bolele in o njih takrat nismo radi govorili. Posebej so bili težki trenutki, ko smo brali, slišali, zvedeli o smrti naših rojakov daleč v tujini.
Leta 1982 je revija Rodna gruda, ki jo je izdajala Slovenska izseljenka matica objavila pismo bralke Anice Tončič, rojene Žorž o pogrebu njene prijateljice iz Vipavske doline v velikem Sao Paulu. Najbolje je, da jo poslušamo…
Dan pogreba moje rojakinje mi bo ostal v nepozabnem spominu. Žalosten je bil ta dan. Kot bi blodila po Dantejevem Peklu, sem se zamislila nad žalostno usodo delovnega in skrbnega človeka, ki se vse življenje bori, da bi se ognil težavam in grdobiji.
Živela sta v predmestju Sao Paula. On zidar, ona gospodinjska pomočnica. Zaradi sramotno nizkih plač nista zmogla več kot preživljati sebe in troje otrok. Dolgo življenje jima ni prineslo nobenega veselja, še manj pa sreče. V Brazilijo sta prišla nekaj let po vojni. Otroci, ki so naredili v domovini le nekaj razredov šole, so se težko privadili novemu okolju. Ko so odrasli, so dobili le težke službe, pa še te so bile izredno slabo plačane. Starša sta se trudila, da bi jim vsaj deloma olajšala trdo življenjsko pot; zgradila sta jim domove, oziroma sta predelala svojo skromno hišico in razdelila na štiri stanovanja, tako, da so si bili blizu. Nedolgo zatem ji je moža zadela srčna kap. V četrtini hiše je tako ostala sama – 75 letna starka. Otroci so imeli vsak svoje probleme. Najstarejši sin se je oženil z domačinko, žal pa ga je kmalu pobrala kruta bolezen. Za njim je ostalo le dvoje majhnih otrok. Tudi drugi sin si je izbral za ženo domačinko in tudi z njim se je usoda kruto poigrala. Že leta je bolan, skoraj hrom. Hčerka, ki je bila ob prihodu v Brazilijo čedno dekletce, je danes po dveh ponesrečenih zakonih ostala sama s svojo boleznijo, ki jo že dalj časa nadleguje.
Moja rojakinja je bila klub bližini otrok izredno domotožna, saj v njeni bližini ni bilo veliko Jugoslovanov. Čeprav je živela kakih 7o kilometrov od nas, sem jo večkrat obiskala. Tako vesela je bila mojih obiskov… Skupaj sva obujali spomine na rodno Vipavsko dolino. Večkrat si je očitala, kako pustolovsko sta z možem zapustila dom in kos zlate zemlje. Tako strašno si je želela, da bi jo še enkrat videla-pokleknila bi na rodno grudo in jo prosila, naj jo spet sprejme nazaj. Ker ni premogla denarja za potne stroške, me je večkrat prosila, naj pišem njenim sestram in bratu v Avstralijo, če bi ji hoteli finančno pomagati, da bi še enkrat pred smrtjo videla domači kraj.
Tolažila sem jo, da bova skupaj obiskali domovino in se spet vrnili nazaj v Brazilijo k najinim otrokom.
Ob koncu leta 1980 nas je presenetila z obiskom v Riu. Zelo smo je bili veseli, Čitala sem ji sestavke iz Rodne grude. Navijala sem ji slovenske plošče in kasetne trakove.. skupaj sva obujali spomine na domovino. Ko smo jo spremljali na postajo, je ob odhodu zaklicala; «spomladi grem na obisk v domovino.«
Njena goreča želja, da bi še enkrat videla domači karaj, se ji ni uresničila, ker jo je še pred pomladijo zadela možganska kap. Njena smrt je prišla tako nenadno. Komaj mesec dni po njenem obisku sta mi njena vnuka sporočila žalostno novico in me prosila, da bi z njima prečula noč v mrtvaški kapeli na pokopališču. Nisem mogla odkloniti, čeprav me je že sama misel na te čudne brazilske pogrebne običaje mrazila.
Pokopališče se razprostira ob glavni cesti visoko v predmestni hrib. Vonj na pokopališču je neznosen, saj krste pokriva komaj dve pedi zemlje. Vročina je tako huda, da si se celo kavke iščejo zavetja v senci med grobovi. Tu pa tam zaide na pokopališče tudi kak mršav pes.
V mrtvaški hiši je bilo tisto noč kakih trideset mrličev. Vnuki prijateljice so me opozorili tudi na morebitne napade oboroženih falotov, ki pogostokrat vderejo na pokopališče in okradejo žive in mrtve…
Noč se je počasi umaknila jutru. Potem so se začele pogrebne firme pogajati, katera bo osrečena z dobičkom pogreba moje rojakinje. Ko je bila urejena tudi ta formalnost, je bil ob deseti uri pogreb, katerega se je udeležilo precej znancev in domačinov. Jaz sem bila edina Slovenka med njimi. Zamislila sem se nad usodo moje rojakinje; Kakšen konec in kje! Nekaj se je začelo upirati v moji duši. V globoki žalosti sem potegnila iz torbice revijo Rodna gruda in jo s šopkom orhidej položila na krsto rojakinje.
Kovček 