Ko se bo pisala zgodovina slovenskega izseljenstva, bo v njej rudarstvo in vse kar je v zvezi z njem, moralo dobilo veliko prostora. Prav rudarji so bili prvi slovenski izseljenci , kamor koli po svetu so prišli. V drugi polovici 19 in prvi 20 stoletja je bila to najpomembnejše industrijska panoga na svetu. Rudarji so najhitreje dobili delo, za njih se ni zahtevala nobena izobrazba. Pogoj je bil le, » da imaš široke rame in ozko glavo« mi je ironično povedal upokojen rudar na Nizozemskem. In z rokami je pokazal malo prostora tam, kjer je glava in veliko prostora. tam kjer so rame.
Mnogo težkih zgodb in usod o rudarjih sem slišal v izseljenstvu. Skupni imenovalec vse h rudarjev je bil: “kot rudar se boljše živi tu kot doma, le penzion moraš dočakati«. Z vso gotovostjo lahko trdimo, da rudarji kadar koli in kjer koli niso bili bogataši. Imeli so dostojno življenje, relativno dobre plače, dober socialni položaj, zadnja desetletja pa v vseh državah beneficiran staž. Ko so se konec 60 let prejšnjega stoletja rudniki po Evropi začeli zapirati, so bili deležni prestrukturiranja, če so bili mladi oziroma predčasne upokojitve,če so bili starejši. Otroci so v veliki meri odšli v šole in v nove poklice.
So pa izjeme in ena je življenjska Jože Kurnik iz Nizozemske
Novembra letos bo minilo 50 let odkar je v Heerlen na Nizozemskem umrl. Zanj lahko rečemo, da je v izseljenstvu uspel. Seveda tu ne mislim na »filmske« uspehe izseljencev, kot se vse prevečkrat kažejo v medijih širom sveta. Tu mislim na splošen uspeh, ki vključuje več komponent; od tega, da mu je bilo življenje v tujini v vseh pogledih boljše kot doma. Istočasno pa ni izgubil stare domovine. Vseskozi je vzdrževal bogate stike. Bil je priljubljen tako na Nizozemskem kot v Sloveniji.
Rodil se je leta 1894 v Zidanem mostu. Na prelomu stoletja se je prav iz tega predela Slovenijo izselilo relativno veliko ljudi. Ko mu je bilo sedem let je izgubil očeta, in mati je ostala sama s štirimi majhnimi otroki. Že z 14 leti je moral za kruhom v svet, ker je revščina vedno huje pritiskala na vrata borne koče v Zidanem mostu. Z njenih oken pa je bil čudovit razgled na Zidani most in daleč na Kranjsko, v dolini pa se je valila zelena Savinja, ob njej je tekla železnica. Nešteto ur je ždel na oknu in si vroče želel, da bi se tudi sam nekoč popeljal v široki svet iz revščine v boljše življenje.
Svoje sanje je uresničil leta 1934, ko je odprl lastno trgovino z radijskimi in drugimi električnimi aparati v Heerlenu. Takrat seveda ni bilo velikih blagovnih centrov in je bila trgovina v pravem pomenu besed. Trgovina, kjer se je čakalo prodajalca in njegov nasvet.
V trgovini, ki se je kmalu uveljavila v Heerlenu sta mu pomagala sin Jože in žena Agi. Hčerka Lotti se je leta 1946 poročila in imela v Heerlen dve restavraciji.
Večkrat je dejal, da traja njegov delavnik od šestih zjutraj do enajstih zvečer. Ko so ob šesti uri popoldne zaprli trgovino , se je vsedel v avtomobil in obiskoval stranke na domovih v okolici Heerlena. Vse dopuste je z družino preživljal ob dalmatinski obali.
Leta 1969 se je zavzel, da bi postavil počitniško hišico na hribčku nad Zidanim Mostom, da bi jo obiskovali tudi otroci in vnuki. Naj bi bila otokom in vnukom spomin na očeta in deda, ter na njegov rojstni kraj v Sloveniji, ki ga je Jože Kurnig nad vse ljubil.
Decembra 1969 je dopolnil 75 let, v tujini je preživel 61 let, od tega 26 let pod zemljo. Jože Kurnig je bil znan v slovenski naselbini po svoji dobroti in sposobnosti. Bil je dolgoleten prijatelj Slovenske izseljenke matice. Vrata njegovega lepega doma, so bila vedno na stežaj odprta vsem obiskovalcem iz domovine. Obiskovali so ga matičarji in često je povabil tudi člane slovenskih kulturnih in zabavnih skupin, ki so gostovale na Nizozemskem.
Rad je pomagal tudi pri organizaciji gostovanj in bil, vedno na razpolago obiskovalcem s svojim avtomobilom kot vodič, ki je vedel za vse zanimivosti in zgodovino nizozemskega Limburga.
Kovček 