V januarju 1976 je med daljšim obiskom pri sorodnikih v rodnih Renčah na Vipavskem, umrl izseljenec iz Brazilije Andrej Mozetič.
Rojen je bil leta 1901 v delavski družini v zaselku Vinišče pri Renčah. Kakor večina drugih tamkajšnjih fantov se je tudi on izučil zidarske obrti. Skorajda samo po sebi se zdi umevno, da se je kot zidar takrat tudi seznanil z delavskim gibanjem,
Bil je med ustanovitelji delavskega pevskega zbora v Renčah. Leta 1921 pa je bil med ustanovitelji naprednega društva Ljudski oder. O tej organizaciji sem že pisal. V tistih letih je na Primorskem fašizem uničil vsa napredna slovenska društva in ljudje so se začeli množično izseljevati preko morja. Renčani so se napotili predvsem v Brazilijo.
Leta 1927 je odpotoval tja z manjšo skupino vaščanov tudi Andrej Mozetič. V Sao Paulu je bila tam že kar precejšnja slovenska skupina. Tudi društvo Ornus je že obstajal in v njegovem okviru zidarska zadruga, ki je prevzemala večja zidarska dela.
V letih 1935 do 1942 je bil Andrej Mozetič delovodja pri firmi Campargo et Comp. Mescita. Nato pa je leta 1948 postal samostojen zidar oziroma imel svojo lastno zidarsko obrt.
Vse od ustanovitve , 27. maja 1928 je bil Andrej Mozetič aktiven član prvega slovenskega društva v Braziliji Ornus. Med drugo svetovno vojno je Mozetič aktivno sodeloval pri zbiranju pomoči žrtvam vojne. Ko je maja 1975 obiskal po dolgih letih, svojo domovino, se je odločil, da se bo vrnil v rodne Renče. Vrnil se je v Sao Paulo in uredil nujne stvari za povratek domov, med drugim si je uredil, da bo pokojnino začel prejemati v novem -starem domu v Renčah.
V januarji 1976 je nameraval še zadnjikrat obiskati Slovenijo, in se nato za stalno naseliti v njej. Usoda pa je hotela drugače. Domovina ga je tako močno klicala, da ga je na svojem zadnjem obisku pred dokončnim povratkom zavedno zadržala doma.
Andrejeva smrt je bridko odjeknila med njegovimi prijatelji v Braziliji, ki so ga nestrpno pričakovali, da jim bo prinesel lepe spomine in novice iz domovine. Zato ni slučaj, da njegov grob ne sameva. V očeh sestre Danice, ki je prav tako zapustila Renče in odšla za boljšim kosom kruhe v italijanski Milano in Erneste, je bil njun brat pravi proletarec in zaveden Slovenec. Tudi njegovi tovariši, slovenski rojaki iz Sao Paula so mu postavili spominsko ploščo s stihi z željo, da bo stalno oživljala njegov lik, delo, ljubezen do domovine ter vero v človeka in boljše življenje.
Kovček 