Dostikrat žalostne novice. Mariji Prevolnik iz Švedske sta umrla mož in sin.

Maribor Prevolnik

 

Pri delu glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice sem se velikokrat srečal z žalostnimi dogodki. Na srečo sem jih mnogo že pozabil, toda nekateri so ostali. Ko smo na Matici izvedeli za kakšen žalosten dogodek, smo za trenutek onemeli. Nato pa smo se  v avli,  na Cankarjevi 1 drugega nadstropja tisti, ki smo tisti  trenutek bili tam,  usedli in glasno razmišljali o pismu, fax-u ali telefonskem razgovoru, ki nam je prinesel slabo novico. Tisti, ki so bili na Matici že dalj časa; kot na primer legendarna Gabi Heimer ali žal že pokojna Milena Gregorič in tudi pokojni Jože Prešern, so nam povedali kaj več, kar so vedeli o nekom, ki  ne bo nikoli več prišel na Matico. Dogovorili smo se, kakšno sožalno brzojavko bomo poslati ali kdo bo šel na pogreb, če je le-ta bil slučajno v Sloveniji, kdo bo napisal nekrolog v našo revijo Rodno grudo.

 

Zelo dobro se spominjam moje prve žalostne vesti o izseljencu, ki sem jo doživel kot glavni tajnik. To je bilo zgodaj jeseni 1989, ko sem že bil imenovan na mesto glavnega tajnika, nisem pa še nastopil dela.  Moj predhodnik Marko Pogačnik se je odpravljal, da odide na novo delovno mesto, jaz pa sem občasno že hodil na Matico, da sem se uvajal v delo.  Prejeli smo pismo Marije Prevolnik iz Švedske, v katerem nam je sporočila, da je po petindvajsetih letih življenja v tujini izgubila moža Franca Prevolnika, to je bilo v letu 1985. »Komaj sem prebolela njegovo smrt. Veliko mi je pri tem pomagal sin Martin. Maja leta 1988 je v Mariboru doživel prometno nesrečo (prišel me je iskati, ko sem bila na obisku, da bi nato skupaj odšla na domov na Švedsko), v kateri je bil hudo ranjen. Po zdravljenju v mariborski bolnišnici so ga z letalom prepeljali v Lund na Švedskem, kjer je poznana bolnišnica. Tam je kmalu umrl. Mogoče bi preživel, če bi ostal v mariborski bolnišnici, sem se pogosto spraševala . V moje srce so se naselile velike bolečine, ki ne bodo nikoli ozdravljene. Zapustila sta me zlati sin in ljubi mož, ki ju ne more nihče izbrisati iz mojega srca. Spomin nanju bo večno živel, moje življenje brez njiju je pusto in  prazno…«

 

Ko sem čez tri leta obiskal Švedsko in se sprehajal med lepim stanovanjskimi bloki v mestu Malmö, kjer živi veliko Slovencev,  sem se spomnil na Marijo. Predmestje po katerem sem se sprehajal je bilo  čisto in urejeno, toda prazno, nikjer nobenega človeka…  Čeprav je bila ura že krepko čez deset zvečer je sonce še vedno močno sijalo. Vsi parki med stavbami so bili lepo urejeni, toda prazni.  Nikjer nobenega človeka, nikjer glasu. Povsod tišina, brez otroškega živ-žava. V oknih stanovanj , kjer se še ni videlo prižganih luči, so živeli  ljudje… Nikogar nisem poznal. Samo sprehajal sem se, da bi videl kako žive naši rojaki…

Po treh letih, od kar sem izvedel za  njeno zgodbo in ko sem bil v njenem mestu, nisem imel naslova, da bi jo obiskal. Toda v tistem pozno večernem sončnem sprehodu sem prav dobro začutil njena upanja in spomine…V enem izmed teh stanovanj v nizkih  blokih je živela tudi Marija, ki je bila v stanovanju sama.  Petindvajset let sta z možem živela v tujini  z njima je bil  le sin. Veliko so se pogovarjali o Mariboru imeli so skupne načrte . Franc in Martin sta odšla. Sorodniki prijatelji v Sloveniji so izginevali. Tu pa je naenkrat spet ostala sama.

Malmo

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s