Vnuki

Prof. Andrej Kranjc iz Brazilije je svojim vnukom napisal – slovar.

 

 

Metalirgija v Luxemburgu

Pri delu z izseljenci sem velikokrat, morda največkrat, začutil ljubezen, ko so le ti izrekli  besedo vnuki. Ta beseda jim pomeni ogromno. Posebej še, ko jo uporabljajo v kontekstu prihodnosti oziroma njihovih načrtih, predvsem glede eventualnega povratka v domovino oziroma »stari kraj«.

Dobesedno, neštetokrat, sem na vprašanje: »Ali razmišljaš o povratku domov?«, dobil odgovor: »Saj bi, pa so tukaj vnuki«. Malokdo je rekel, tu je sin, hčerka – zaradi njih še ne grem domov. Kot da bi prvi generaciji  pritikalo, da bo ostala v novi domovini. Vsaj toliko časa, da se bodo dobro naučil jezika, si popravil standard. Ko pa dobijo svoje potomce so njihovi otroci  – vnuki,  tisti magnet, ki pomeni izseljencu največ in je zato slovo od njih najtežje.

Ne rečejo, da so zadovoljni, ker so svojim otrokom omogočili novo, največkrat, boljše življenje, kot so ga imeli sami. Ko pa nese beseda na vnuke pa kar vzbrsti odgovornost do njih.

Kolikokrat sem gledal solzne oči, ko je Boris Kopitar zapel pesem «Bo moj vnuk še pel slovenske pesmi«. Ta pesem je bila železni repertoar vseh izseljenskih prireditev, tako kot pesem »Slovenija od kod lepote tvoje«. Toda pri tej drugi je bila ljubezen širša, splošna. Med tem, ko je Kopitarjeva izzvenela zelo osebno je »Slovenija od kod lepote tvoje” zvenela skorajda himnično.

Nikoli sicer nisem slišal ali začutil, nekaj čemur bi lahko rekli – odgovornost  za bivanje v tujini. Čeprav se mi zdi, da je bila le ta prisotna, dostikrat prikrita. Posebej še pri odločitvi glede povratka domov. Ta stalna dilema; ali ostati ali se vrniti, je visela v zraku in velikokrat bolela… Odgovor je bil dostikrat znan že v naprej; »Nima smisla, da se sedaj vračam domov, vnuke bom lahko videl le poredko. Tu pa sem stalno z njimi…«

Že Louis Adamič je leta 1935 napisal eno svojih najboljših del z naslovom »Vnuki«. V njej plastično opisuje zgodbe in usode izseljencev v Ameriki (ne samo Slovencev). Knjiga je doživela kar nekaj ponatisov in je še danes aktualna.

Januarja 1995 nas je na Matici obiskal  ing. Andrej Kranjc iz Sao Paula in nam izročil izvod prvega  portugalsko – slovenskega slovarja, katerega je kot metalurški inženir sam sestavljal kar nekaj let.

Andrej Kranjc je eden izmed ključnih stebrov Zveze Slovencev v Braziliji, kjer živi že 56 let. Po končani klasični gimnaziji v Ljubljani je tu tudi diplomiral iz področja metalurgije. Po končanem vojaškem roku se je odpravil v svet; Nemčijo, Luxembourg.

Ko je družba za katero je delal v Luxembourgu (ARBED) sklenila pogodbo z jeklarno CSBM v brazilski državi Minas Gerais, se je napotil tja z ženo Niko. Bil je glavni metalurški inženir. Sodeloval je pri velikih metalurških projektih v Braziliji, Paragvaju in Ekvadorju. Ves čas je pisal strokovne članke in leta 1980 organiziral odmeven mednarodni metalurški tečaj. Do upokojitve je predaval na dveh zasebnih univerzah v Sao Paulu.

Ima tri hčerke; Alenko, Andrejo in Mirjano, vse tri znajo slovensko. Vnuki pa že  podlegajo vplivu portugalščine zaradi mešanih zakonov. Na prvi strani njegovega portugalsko – slovenskega slovarja DICIONARIO PORTUGUES-ESLOVENO je napisano; Aos netos Karen, Mathia, Gabrijela e Lucas do DEDEK, Sao Paulo, outubro de 1995 (Vnukom posveča delo dedek).

Slovar zajema 144 strani, 12.000 gesel in 56.600 besed. V uvodnem delu je univerzitetni profesor dr. Enio Aloisio Fonda, tudi Slovenec, doma iz Lokev na Krasu, napisal navodila za izgovorjavo slovenskih besed v portugalskem jeziku.

Pri pisanju slovarja je uporabljal; portugalsko-nemški, portugalsko-angleški, portugalsko -italijanski, portugalsko -španski in še druge slovarje.

Pri izdaji slovarja ni dobil nobene finančne podpre iz Slovenije. Slovenske založbe so  dejale, da tak slovar zanima malo bralcev in jim zato ne zagotavlja nobenega finančnega uspeha. Financiral ga je sam oziroma z pomočjo Slovencev iz Brazilije.

Sam pravi, da je slovar sestavil »kot konservativni konverzacijski slovar,”  ki ustreza malce večjemu žepnemu slovarju. Slovenske besede v slovarju imajo naglase na tistih zlogih, ki jih Slovenci naglašamo drugače kot Portugalci. Praviloma Portugalci naglašajo predzadnji zlog. Zato na predzadnjih zlogih slovenskih besed ni napisal naglasov, pač pa le tam, kjer bi Portugalec napačno naglasil slovensko besedo.

Prof. Andrej Kranjec, nedvomno pogumen intelektualec, si ob izidu ni delal nobenih iluzij, glede kritik slovarja. Zaveda se je, da je lažje iskati dlako v jajcu, kot pa sam napisati nekaj tako velikega kot je ta slovar. Tudi ni slučaj, da je ob izidu slovarja prof. Janko Moder v časopisu Delo zapisal: »Škoda, da je moralo biti delo pripravljeno v tujini, kjer je veliko manj možnosti za odpravo tiskarskih napak in škoda, da ob zadnjih korekturah ni bilo stika z domovino«.

Izvirno delo prof. Kranjca je dokaz poguma in pripadnosti svoji stari domovini. Obje pa kaže na veliko skrb in upanje, da bodo tudi vnuki, ki sicer ne govore več slovensko razumeli jezik svojega deda…

imagesMatlurgija v Luxemburgu 1

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s