Letos je Združenje Slovenska izseljenska matica (dalje Matica) dopolnila 65 let svojega delovanja. V njej sem, kot glavni tajnik, preživel 23 let. Doživel veliko dobrega, pa tudi kaj slabega. Sedaj , ko bo kmalu minilo pet let, odkar sem v pokoju sem zbral toliko miru in energije, da opisujem njene posamezne etape, uspehe pa tudi neuspehe. Vedno bolj se mi pred očmi prikazujejo dogodki, prireditve , osebe na katere sem že pozabil, vsaj mislil sem tako.
Ob tej 65 letnici Matice je lepa priložnost, da poizkušam osvetliti Primorsko, njene ljudi pri delovanju Slovenske izseljenske matice, ki je bila dolga desetletja osrednja slovenska institucija za sodelovanje s Slovenci po svetu. Poizkusil bom iztrgati iz pozabe manj znane aktivnosti Primorcev, ki so jo vodili ali bili zaposleni v njej. S tem bom poizkušal tudi osvetlili pomemben delež tisočov in tisočov ljudi slovensko-primorske krvi, razkropljene širom po svetu.
Stavba na Cankarjevi 1 v središču Ljubljane, kjer so na drugem nadstropju že 65 let prostori SIM. Slikano v času Kmečke ohceti
Dva Primorca med ustanovitelji SIM
Temelje za ustanovitev SIM (danes se uradno imenuje Združenje Slovenska izseljenska matica ) so postavili v Chicagu (ZDA) na sedežu SNPJ (Slovenska narodno podporna jednota) leta 1950. Le ta je bila že takrat največja in ena izmed najstarejših podpornih organizacij med Slovenci in njihovimi potomci v Združenih državah Amerike.
Temelji so bili postavljeni izven Slovenije, med izseljenci, ne pa v okviru slovenske države, politike, stranke ali morda celo nekaterih državnih služb, kot so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nekateri povsem neupravičeno očitali SIM. Nasprotniki delovanja Matice tistega časa , so govorili, da je bila povezana celo z takratno vsemogočno »Udbo« Kmalu se je uvidelo, da so bili ti očitki povsem neupravičeni in bili le argument tistim, ki so na vse kriplje želeli ustanavljali Matici sorodne – konkurenčne organizacije; Svetovni slovenski kongres, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družbo.
V zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo pač zelo moderno in tudi učinkovito uporabljati izraz »uravnoteženost«. Kar je pomenilo, »če so oni (levičarji) prej dobili dobivali denar, je sedaj, ko so na oblasti naši (desnica), čas, da se tudi našim nakaže denar«
SIM je kot klasična institucija današnje civilne družbe že pred 65 leti nastala na pobudo samih izseljencev in to je neizpodbitno dejstvo. Glavno vodilo ob ustanovitvi je bilo zadovoljevanje interesov in potreb samih izseljencev in ne izpolnjevanje različnih interesov države.
Med desetimi ustanovnimi člani SIM leta1951 sta bila tudi dva Primorca; Zima Vrščaj, ugledna publicistka, ki je bila v letih 1964 – 1968 celo predsednica SIM. Leta 1912 rojena Tržačanka se je zaradi protislovenskega odnosa takratnih italijanskih oblasti, tako kot številni Primorci skupaj s starši izselila v Slovenijo oziroma Jugoslavijo. V Mariboru je končala gimnazijo, diplomirala pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V letih pred drugo svetovno vojno je poučevala na nekaterih slovenskih srednjih šolah. Leta 1941 je postala aktivistka narodnoosvobodilnega gibanja.
Do konca okupacije je bila glavna urednica lista Naša žena v ilegali. Po vojni je opravljala različne funkcije, nikoli pa se ni odpovedala svojemu uredniškemu delu na področju publicistike in mladinke literature. Še po vojni je nekaj let urejala Našo ženo, pozneje otroški reviji Ciciban ter Otrok in družina. Bila je nosilka partizanske spomenice 1941. Kot književnica se je predstavila tudi z objavljenimi kratkimi zgodbami za otroke, ki so izšle v mladinskih listih in knjigah. Umrla je leta 1988 in je pokopana na ljubljanskih Žalah.
Drugi ustanovni član SIM iz Primorske je bil Franc Kurinčič ( po domače Lovrenčkov), rojen v Idrskem leta 1900. Tudi on se je zaradi fašističnega pritiska leta 1929 preselil, tako kot mnogo drugih Primorcev v Argentino, v Buenos Aires. Tam je bil leta 1943 med organizatorji velike proslave ob stoti obletnici rojstva Simona Gregorčiča. Leta 1945 je postal predsednik Odbora za jugoslovansko primorje, ki se je zavzemal za priključitev Primorske k matični domovini.
Leta 1948 se je z večjo skupino izseljencev vrnil v domovino. Svoje življenje in delovanje je popisal v knjigi »Na tej in oni strani oceana«, ki je izšla leta 1981.
V knjigi posebej prevzame opis priprav in sama vrnitev številnih Primorcev iz Argentine v domovino z ladjo Partizanka, ki je leta 1947 prvikrat pripeljala izseljence v reško pristanišče. V času, ko so se številni Primorci pripravljali za vrnitev v domovino, pa so v Buenos Aires prihajali novi emigranti, ki so morali zapustili Jugoslavijo zaradi zloma okupatorjevega režima v domovini. Novi emigranti niso mogli razumeti navdušenja Primorcev za novo Jugoslavijo, govorili so jim »da se vračajo v pekel«. Vsak dan so se vnemale razprave in prerekanja med starimi in novimi izseljenci in večkrat je prišlo celo do pretepa med njimi
Ko je SIM leta 1951 pričela s svojim deloma je imela najprej prostore na takratnem Dapčevičevem trgu v Ljubljani, nekaj mesecev kasneje se je preselila v prostore na Cankarjevi 5 (kjer je dolga leta delovalo Ministrstvo za kulturo) in malo kasneje na Cankarjevo 1 (stavba NAMA) v drugo nadstropje, kjer je še danes.
Mnogim izseljencem je to obvezna točka v strogem središču Ljubljane, kamor se že desetletja oglašajo; povedo kako živijo, kaj jih tare in podobno. Prijazni uslužbenci so jih vsa ta desetletja veliko poslušali in jim poizkušali pomagati . Največkrat so si izseljenci le izpraznili svojo dušo… Tudi to jim je veliko pomagalo.
Na občnem zboru leta 1954 je bil za predsednika izvoljen Primorec Ivan Regent, politik, publicist in kulturni delavec. Matico je vodil kar deset let. SIM in njeni dejavnosti je posvetil veliko svojega časa.. Tesno je bil povezan z življenjem in problemi slovenskih izseljencev. Rojen je bil leta 1884 v Kontovelu pri Trstu. Po končani osnovni šoli se je preživljal s priložnostnimi deli in se ob tem sam izobraževal. Že leta 1908 je v Trstu pričel izdajati Delavski list, glasilo primorskih socialistov. Tudi v obdobju, ko je Italija zasedla kraje slovenskega primorja, je Regent vztrajno deloval kot politični delavec, novinar, publicist. Vključil se je v socialistično stranko Italije in že leta 1919 postal član njenega centralnega vodstva. Pred drugo svetovno vojno je kot zaveden Slovenec zapustil Trst in se naselil v Ljubljani, zatem pa v Parizu, kjer je nadaljeval svoje politično delo ter urejeval list Delo.
Nekaj let pred drugo svetovno vojno in med njo je preživel v Moskvi, kjer je nastopal tudi v slovenskih radijskih oddajah.
Takoj po osvoboditvi se je vrnil v Trst in kmalu v Sloveniji prevzel več pomembnih funkcij. Bil je minister v slovenski vladi in poslanec takratne republiške in zvezne skupščine. Leta 1967 je izšla njegova knjiga Spomini, kot soavtor pa je sodeloval pri nastajanju obsežnih del, med katerimi so bila dela Progresivna Slovenija, Trst in Koroška.
Foto; ob svoji osemdesetletnici skupaj s svojo življenjsko sopotnico Amalijo
Ker ga je zdravje zapuščalo, je bil leta 1964 na svojo željo razrešen dolžnosti predsednika. Bil je nosilec partizanske spomenice 1941 in odlikovan z redom junaka socialističnega dela. Umrl je leta 1967 in je pokopan na Ljubljanskih Žalah.
V obdobju njegovega predsedniškega mandata je SIM začela izseljencem oziroma njihovim potomcem intenzivneje podeljevati štipendije za študij v Ljubljani, saj » rod naših izseljencev v ZDA polagoma odmira, mladino pa je tujina že tako odtrgala od domovine, da jo bo težko doseči čez nekaj let, če tega ne bomo storili zdaj, takoj« je imel navado reči Regent, ki je bil prav gotovo velik in klen Slovenec.
Štipendiranje otrok naših izseljencev
V vsem svojem dolgoletnem delu je SIM štipendirala celo vrsto otrok primorskih izseljencev. Mnogi izmed njih so se kasneje preselili v Slovenijo in tu nadaljevali svojo življenjsko pot kot na primer ; dr. Irene Mislej , žal že pokojna Armando Blažina in Alberto Gregorič.
Glavni tajnik SIM pa je bil od leta 1952 pa vse do 1964 Albert Švagelj, tudi Primorec rojen v Trstu . (Na sliki drugi z leve)
Sedaj že pokojna bivša delavka SIM Milena Gregorič se je rada spominjala obeh svojih prvih šefov. »Ivan Regent je bil prijeten, uglajen človek. Zelo smo ga spoštovali. Spominjam se, da kot rojena Bizov ka (Bizovik vas blizu Ljubljane) nisem dobro razumela vsake besede iz Primorske. Tako mi je nekoč naročil, naj prinesem »kanček onega« iz blagajne. Nisem si ga upala vprašati kaj misli. Imel je v mislih vermut, ki ga je ob priliki obiskov posameznih izseljencev rad postavil na mizo. Po ostalih sobah sem spraševala, kaj je kanček, ki ga moram prinesti. Bilo je veliko smeha na ta račun.
Tudi Albert Švagelj je bil pošten, delaven človek, bivši partizan, ki je v vojni postal invalid. Toda to mu ni vzelo veselja do petja, bil je član Partizanskega pevskega zbora. Oba sta bil odlična pevca, tako da je ob obiskih izseljencev dostikrat zadonela slovenska pesem. V tistih časih je bil tudi tovarištva na visokem nivoju precej več kot danes. Spominjam se ,da smo se po opravljenem delu dostikrat vsedil v avto, ki so nam ga kupili izseljenci in se odpeljali v bližino Ljubljane, velikokrat smo obiskovali naše povratnike in jih spraševali kaj potrebujejo, kje jim lahko pomagamo.
Če nam delo ni dopuščalo, da bi lahko odšli na malico, je glavni tajnik poslal nekoga v bližnjo restavracijo »Operna klet« po »štrumnatelje » – kalamare. Bila sta prijetna in poštena »Matičarja« se je rada spominjala tistih časov Milena Gregorič.
Srečanja Slovencev
Ena izmed glavnih dejavnosti Matice je bila priprava vsakoletnega srečanja Slovencev , ki živijo doma, s Slovenci, ki živijo širom po svetu. Matica je ta priljubljena srečanja organizirala neprekinjeno od leta 1956, ko so ga prvič organizirali v Polhovem Gradcu. Pobudo zanj so dali ameriški Slovenci, ki so bili v začetku julija na obisku v Sloveniji in so želeli proslaviti ameriški praznik 4.juilij- dan neodvisnosti.
Matica jim je pri organizaciji pomagala in ker je bil prvi piknik med izseljenci dobro sprejet in odmeven v domovini so ga naslednjo leto letom ponovili. Rojakom iz vsega sveta so želeli pokazati lepote Slovenije in piknik začel organizirati v različnih krajih. Dolga leta so ga organizirali v starodavni Škofji Loki. Na Primorskem pa so se rojaki srečevali v Ilirski Bistrici in Postojni. Kasneje so se pikniki preimenovali v “Srečanje v moji deželi”
Leta 1961 je bil v Postojni eden izmed osrednjih udeležencev piknika prav gotovo France Magajna iz Gornjih Vrem, znani sadjar, časnikar in pisatelj. Leta 1913 je emigriral v ZDA, kjer je sprva delal na farmah in rudnikih ter dopisoval v slovenske izseljenske časopise (Glas naroda, Enakopravnost, Prosveta..) Leta 1922 se je vrnil domov in kmetoval ter še vedno sodeloval s slovenskim časopisi v ZDA pa tudi s slovenskim časopisi, pred drugim tudi s Primorskimi novicami. Napisal je tudi dve humoristični knjige; Žalostne zgodbe o veselih Kraševcev in Samo za objokane ljudi.
Podružnice Matice
V želji, da bi dejavnost Matice čimbolj prenesli predvsem v okolja, od koder je bilo največ izseljencev, smo že od začetka organizirali njene podružnice po Sloveniji.
Na Primorskem so bile v Hrpeljah-Kozini, kjer je bil predsednik Josip Ferluga, v Postojni jo je vodil Leo Vilhar, v Novi Gorici pa je bil predsednik Kristijan Bavdaž, dolgoletni tajnik pa je bil Miro Ličen, uslužbenec časopisa Primorskih novic in povratnik iz Argentine. Podružnica SIM je bila tudi v Sežani in Ilirski Bistrici. Nikjer več, že mnogo let, ne deluje nobena več. Žal so zaspale tudi v drugih koncih Slovenije. Najdalj so vztrajali v Mariboru in Kočevju.
Tudi podružnice Matice so organizirale svoje piknike. Ena izmed najbolj aktivnih podružnic je bila v Novi Gorici, kjer so leta 1961 začeli organizirati tako imenovani Argentinski asado (piknik) na Kekcu. Sinovi in hčere primorskih rojakov iz Argentine so bili navdušeni nad naravnimi lepotami domovine svojih staršev, o katerih so dotlej slišali le iz pripovedovanj svojih staršev.
Ena izmed glavnih nalog Matice, vse od ustanovitve dalje je bila posredovanje slovenske kulture, predvsem pevske, med Slovence po svetu. V svojem dolgoletnem delovanju je Matica organizirala mnogo zelo odmevnih in kakovostnih turnej slovenskih kulturnih skupin med rojaki po svetu. Med njimi so bile seveda tudi skupine iz Primorske; Obalni oktet iz Kopra, Oktet Simon Gregorčič iz Kobarida, Oktet Vrtnica iz Nove Gorice, pevski zbori Dragotin Kette in Vox Ilirica iz lirske Bistrice, Srečko Kosovel iz Ajdovščine in še in še bi jih lahko naštevali.
Povsod, kjer so nastopali, so navdušili izseljence, jih za trenutek vrnili v domače kraje, spomine, marsikomu so se utrnile solze, ki se jih ni nihče sramoval. Nedvomno pa so doslej poželi največji uspeh Hrušiški fanti, ki so pred leti gostovali med Slovenci v Avstraliji. Njihova izvirna pesem, dialekt, poznavanje starih navad, pristopnost so navdušile primorske rojake. To je kaj lahko razumeti, saj v Avstraliji danes živi več prebivalcev Hrušice kot pa v sami vasi.
Že iz tega bežnega – prvega dela, prikaza dolge in bogate zgodovine delovanja Slovenske izseljenske matice lahko vidimo, da je imela Primorska in Primorci velik pomen za uspešno in hvalevredno poslanstvo Matice med Slovenci širom po svetu. Nenazadnje tudi zaradi tega, ker primorski izseljenci še danes pomenijo večino med izseljenci v Argentini in Avstraliji.
Kovček 