Zakaj pripoved o Ljubi Malgaj? Gre morda za prikaz tipične usode slovenskih ljudi, ki po 2.sv. vojni niso našli pravega mesta zase v domovini? Je šlo pri Malgajevi za željo po boljšem zaslužku? Z gotovostjo lahko, danes dobrih šest desetletji po tem usodnem koraku, zatrdimo, da za oboje.

Že davnega leta 1933 je v Ljubljani končala šolanje. Po poklicu je »otroška sestra«, kar bi lahko pomenilo otroška negovalka. Po končani drugi svetovni vojni je bila poslana v zdravilišče v Valdoltri. Od tu ji ni bilo težko pobegniti v Italijo. Dobro se spominja celo datuma, »bilo je 23 . maja v lepem sončnem jutru«. Možu ni uspelo priti v Valdoltro, da bi skupaj zapustila Jugoslavijo. Isti cilj pa je dosegel preko Avstrije. Dve leti sta bivala v begunskem taborišču v Senegaliji (Italija).

Uspelo jima je priti do Pariza, kjer sta živela dve leti. Bil je 28. junij 1950, ko sta se končno izkrcala v Riu de Janeiru. Večkrat se je spomnila na besede frančiškanskega patra, katerega ime je že pozabila, ve le da je bil Čeh, ki je ob prihodu v Rio de Janeiro novim prispelim iz Evrope povedal: »Brazilija je dežela velikih možnosti, toda najprej se morate naučiti biti potrpežljivi”.

Z znanjem nemščine se ji je posrečilo, preko objave oglasa v nemškem časopisu, izvedeti za službo kuharice s prostim stanovanjem pri družini, ki jima je bila naklonjena. Z gospodarjevo pomočjo si je kmalu našel službo tudi mož, ki je bil po poklicu kovinostrugar.

V Braziliji je še danes veliko Nemcev, po koncu druge svetovne vojne pa so bili še bolj povezani. »Zaradi znanja nemščine sem kmalu dobila tudi zaposlitev kot otroška sestra » pripoveduje Ljuba. Tudi tokrat pri nemškemu delodajalcu.

Že po nekaj letih trdega dela sta si z možem kupila lastno stanovanje, v katerem živi še danes – sama. Leta 1974 je prišla s   prijateljico prvikrat v Slovenijo. Domotožje bilo vse skozi veliko, saj 24 let ni videla Ljubljane. Zato velikokrat ni mogla krotiti solz in  stalno si je želela povratka v Slovenijo.

Potem ko sta z možem odplačala vse dolgove za stanovanje in ko se je on leta 1976 upokojil je bila njuna prva pot- obisk Slovenije. Tu sta takrat ostala kar šest mesecev. Vedno bolj sta se ukvarjala z mislijo na stalno vrnitev domov. Posebej mož si je želel, da bi večkrat videl Malgajev dom v Št. Juriju. Toda žal mu je smrt prekrižala načrt.

Ljuba je morala velikokrat pojasnjevati, da ni sestra znanega koroškega borca za severno mejo, Franca Malgaja. Je pa v sorodu z njim. Njen pokojni mož je bil njegov nečak. To pomeni, da je bila njena tašča sestra Franca Malgaja.

Po smrti moža se je počasi vživela v novo življenje. Večkrat se je spomnila na besede frančiškanskega patra, ki je ob prihodu v Rio de Janeiro leta 1950  novim prispelim iz Evrope povedal: »Brazilija je dežela velikih možnosti, toda najprej se morate naučiti biti potrpežljivi”. In z možem sta bila dolga desetletja potrpežljiva. Navkljub vsem težavam sta se počasi vživela v novo okolje , nikoli pa nista pozabila slovenske kulture,.

Ljuba je zadnjikrat obiskala Slovenijo 1996. Takrat nam je povedala: »Dvomim, da bom še imela moči za nov obisk domovine. Zdravje me nekam zapušča…«

Ljuba Malgaj posebej poudari, da ima rada Brazilijo, tudi zaradi tega, ker imajo vso leto svežo zelenjavo »ne potrebujemo ozimnice, niti zimske obutve in obleke. Tudi kurjave ne potrebujemo, ohladitve je le malo«, pripoveduje.

Toda zaradi življenjskih navad, ki so v Braziliji popolnoma drugačne kot v Sloveniji, potrebuje zvrhano mero potrpežljivosti.

Navkljub kaosu, ki po njenem vlada tam, »ga jaz ne bom spremenila.  Sem potrpežljiva in zadovoljna.« In takih je med Slovenci po svetu mnogo. Navkljub življenjski želji za vrnitev domov, pa zaradi povsem razumljivih okoliščin ostajajo v novi domovini.

Na sliki: Ljuba Malgaj ob razglasitvi neodvisnosti R Slovenije 15. 1. 1991

• Brazilija
• Ljubljanski izseljenci
• Slovenske izseljenke