V 65 letnem delu Slovenske izseljenske matice (dalje SIM) je sodelovalo kar nekaj Primorcev. Glede na delež Primorcev v sestavi prebivalstva Slovenije, precej več kot bi se jih v procentu dalo izraziti.  V prvem delu prispevka ( Vloga Primorcev v SIM 1. del) sem že opisal aktivnosti Primorcev pri ustanovitvi SIM in vlogo primorskih predsednikov. Prav tako pa tudi razpršenost podružnic SIM po Primorski oziroma Sloveniji.

SIM so vodili: Ivan Regent, Zima Vrščaj – Holy in Sergej Pelhan. Obdobje prvih dveh primorskih predsednikov SIM sem v Kovčku že obdelal.

Tretji Primorec – Sergej Pelhan,  predsednik SIM

Občni zbor SIM je v letu 2002, ki je pomenilo najtežji in najnižji nivo matice v njenem dosedanjem delu, ugotovil, da ima SIM 15 milijonov  takratnih SIT izgube in za več kot 8 milijonov neplačanih računov avtorskih honorarjev iz preteklih let.

Takratni Občni zbor je ob ugotovitvi kritičnega stanja imenoval posebno delovno skupino v sestavi Sergej Pelhan (vodja skupine), Jože Prešern in Janez Rogelj. Delovna skupina je dobila nalogo, da analizira vzroke za izgubo in pripravi predloge za njeno sanacijo. V tem obdobju se je trem obstoječim institucijam v Sloveniji, ki se ukvarjajo s Slovenci po svetu (poleg SIM še Svetovni slovenski kongres in Izseljensko društvo Slovenija v svetu), z lahkotnostjo priključila še Rafaelovo družbo. Sredstva zanjo so se dobila tako, da so se preprosto odvzela SIM.

Z Uradom RS za Slovence po svetu je sanacijska skupina znižala plače zaposlenim na SIM in jih izenačila z zaposlenimi na primerljivih uradniških mestih v Javni upravi. Ugotovila je, da tudi tako usklajene plače ne pokrivajo dodatkov pri plačah, ki pa jih je SIM morala izplačevati. To je imelo za posledico še dodatno krčenje števila zaposlenih.

Restriktivni ukrepi, ki jih je takrat morala sprejeti SIM (zmanjšanje zaposlenih zgolj na dva delavca), so imeli dolgoročne posledice. Ne samo da je  SIM izgubila revijo Slovenija. Svet, ki jo je nadomestila nova revija Moja Slovenija, temveč je prenehala izdajati tudi reviji Slovenija Quaterly ter Slovenski izseljenski koledar. Po več ko 50 letih neprekinjenega izhajanja je bilo konec revije Rodna gruda oz. Slovenija. Svet, na katero je bilo naročeno več kot  1600 izšolancev. Tudi zadnja urednica Rodne grude (Slovenija. Svet) je bila Primorka – Vida Posinkovič  –  Gorjup, ki je nadomestila  dolgoletnega urednika Jožeta Prešerna.

Novo revijo Mojo Slovenijo pa je za primerjavo bilo naročeno le 30 naročnikov.

Potem ko je sanacijska komisija uspešno končala svoje delo, je SIM z velikimi napori sanirala izgubo. Znova je lahko normalno začela delati. Novo predsednik je postal Sergej Pelhan.

Rojen je bil leta 1939 v Idriji. Kot sociolog je prvo službo opravljal v komisiji za verska vprašanja pri takratnem Izvršnem svetu republike Slovenije. Leta 1971 je postal tajnik Samoupravne interesne skupnosti (SIS) za kulturo v Novi Gorici, kjer je v času od 1974 do 1986 vodil Primorsko dramsko gledališče. Leta 1990 je bil izvoljen za predsednika občine Nova Gorica in leta 1993 izbran za ministra za kulturo v Vladi republike Slovenije. Leta 1997 je bil ponovno izbran za direktorja Primorskega dramskega gledališča, kjer je ostal do upokojitve leta 2007.

Kot človek, ki ga krasijo nekonfliknost, zmernost in  umirjenost je bil leta 2003 izvoljen za predsednika SIM in to funkcijo opravlja še danes.

Primorca sta bila tudi podpredsednika SIM – dr. Irene Mislej in Branko Dolenc.

Običajno v društvih podpredsednik ni ravno pomembne figura, vedno je bil le predsednik tisti, ki je dajal ton in težo dejavnosti v nekem obdobju, tudi v SIM je bilo tako. V 65 letni zgodovini SIM pa sta bila dve izjemi in obe sta bili iz Primorske; to sta dr. Irene Mislej in Branko Dolenc. Oba sta bila izvoljena za podpredsednika SIM v  različnih obdobjih po letu 1990.  Dr. Irene Mislej je bila nekaj časa tudi predsednica  slovenske konference v Svetovnem slovenskem kongresu.

Dr.Irene Mislej (novinarka, prevajalka in umetnostna zgodovinarka), tudi Maria Irene Mislej, se je rodila 1946 v Buenos Airesu v Argentini, v družini slovenskih staršev. Oče Franc iz Lozic se je v Argentino preselil leta 1928, mati Francka Trošt iz Hrašč pri Vipavi pa leto kasneje. Starša sta se pridružila množici  Slovencev iz zgornje Vipavske doline in se naselila v srcu Buenos Airesa. Irene je tako od vsega začetka živela v slovenski skupnosti.

Obiskovala je špansko in angleško osnovno šolo ter leta 1963 maturirala na klasični gimnaziji Colego nacional de Vicente Lopez. V Buenos Airesu je študirala novinarstvo in radiofonijo ter umetnostno zgodovino. Kot novinarka je sodelovala v raznih časopisih.

V času krvavih političnih obračunov v Latinski Ameriki jo je leta 1978  zapustila. Prejela je štipendijo Slovenske izseljenske matice in od leta 1978 živela v Ljubljani, kjer je 1987 na Filozofski fakulteti doktorirala iz umetnostne zgodovine. V raziskovalnem delu se je posvetila raziskavam ustvarjalnosti Slovencev v izseljenstvu, zlasti v Južni Ameriki, tako likovnikov, ki jim je v Sloveniji pripravila več razstav (France Ahčin, Viktor Sulčič, Bara Remec) in tudi znanstvenikov (Ivan Benigar, Vinko Brumen, Branislava Sušnik). Ukvarja se tudi z zgodovino izseljenstva in prevaja v španščino. Njena bibliografija trenutno obsega 236 zapisov.  Dolga leta je vodila Pilonovo galerijo v Ajdovščini. V organe SIM je prišla kot prva- prava izseljenka. Ker je bila tam rojena je poznala odlično razmere in veliko pripomogla k delovanju SIM za potrebe izseljencev samih.

 

Branko Dolenc je bil rojen v Postojni 1950. Po končani srednji tehnični šoli v Ljubljani. Kasneje ob delu študiral  na FDV v Ljubljani in Pravni v Mariboru. Najprej je bil zaposlen v Iskri Avtoelektrika, nato pa v Salonitu Anhovo, kot vodja kadrovske službe. Od leta 1979 do 1991 je bil profesionalno v politiki kot predsednik Občinske konference SZDL in nato kot predsednik medobčinskega sveta za Severno Primorsko. V politiko je vstopil kot predsednik osnovne organizacije Zveze mladine Slovenije in član Predsedstva Zveze mladine Jugoslavije v letih 1974 do 1978. Bil je tudi član Republiške konferenc SZDL Slovenije in Zvezne konference SZDL Jugoslavije.

Na sliki; prvi z leve Branko Dolenc na obisku med rojaki v Argentini

Njegove aktivnosti segajo tudi na športno področje, kot mnogih iz Kanala, kjer je doma odbojka. Bil je predsednik odbojkarskega kluba, podpredsednik Odbojkarske zveze Slovenije, direktor moških reprezentanc, član Predsedstva odbojkarske zveze Jugoslavije in stalni delegat Evropske odbojkarske federacije. V njegovem mandatu so se prvič v novo nastali državi Sloveniji, uvrstile vse selekcije na evropska prvenstva.

Leta 1991 sta z ženo ustanovila podjetje, ki uspešno deluje še danes. V devetdesetih letih je bil pobudnik izdajanja lokalnega časopisa za goriško – OKO. Časopis je bil zapisovalec časa in dogodkov, v njem pa so objavljale prispevke vidne osebnosti Goriške in Primorske. Zaradi finančnih težav, je časopis po desetih letih nehal izhajati. Je pa nedvomno verodostojen dokument časa.

K delu v Slovenski izseljenski matici ga je leta 1979 pritegnil Kristjan Bavdaž, po rodu iz Kanala. S pripovedovanjem o dogodkih ob vračanju prvih Primorcev po koncu druge svetovne vojne, zlasti iz Argentine, Urugvaja in Čila, je pritegnil njegovo pozornost. Najprej je sodeloval pri organizaciji vsakoletnih srečanj izseljencev, ki jih je Bavdaž organiziral z velikim entuziazmom. Kasneje pa je na njegov predlog postal član organov Slovenske izseljenske matice.

Štipendisti SIM s primorskim poreklom.

V obdobju Regentovega predsedniškega mandata je SIM začela izseljencem oziroma njihovim potomcem intenzivneje podeljevati štipendije za študij v Ljubljani, saj »rod naših izseljencev v ZDA polagoma odmira, mladino pa je tujina že tako odtrgala od domovine, da jo bo težko doseči čez nekaj let, če tega ne bomo storili zdaj takoj«, je leta 1954 menil  takratni glavni urednik Slovenskega izseljenskega koledarja Tomo Brejc.

Od leta 1954 pa do 1990 je SIM podelila 115 štipendij za študij na Ljubljanski univerzi Od tega jih je bil kar 26  s poreklom iz Primorske:

• Florence Šiškovič, Cleveland – ZDA ,  petje in balet
• Anton Soler Biljenski, Buenos Aires –  Argentina , podiplomska glasba
• Josip Sviličič, Buenos Aires – Argentina, glasba
• Alberto Gregorič Buenos Aires – Argentina, defektologija
• Alberto Mislej, Buenos Aires -Argentina , novinarstvo
• Nelida Mislej, Buenos Aires – Argentina, statistika
• Rudolfo Štekar, Buenos Aires – Argentina, gradbeništvo
• Armando Blažina, Buenos Aires – Argentina, novinarstvo
• Juan Vatovec, Buenos Aires – Argentina , stomatologija
• Norma Tomič, Buenos Aires – Argentina, koreografija (folklora)
• Dolores Ivančič, Milwaukee – ZDA , petje
• Irene Mislej, Buenos Aires – Argentina , umetnostna zgodovina
• Bruno Iskra – Doma, Quenbeyan – Avstralija, slovenščina
• Amalija Perez Molek, Buenos Aires – Argentina, ALU – specialka
• Oskar Molek, Buenos Aires – Argentina, etnologija
• Eva Žigon, Adis Abeba (Afrika) – Avstralija, angleščina , nemščina
• Diego Armando Gomez, Buenos Aires – Argentina , AGRFT  režija
• Sandra Roxana Stocca, Buenos Aires – Argentina. ruščina
• Vilma Rojec, Buenos Aires – Argentina, angleščina, nemščina
• Alexis Okretič, Buenos Aires – Argentina
• Milena Križman, Perth – Avstralija
• Tomšič Beatriz Gabrijela, Buenos Aires – Argentina, ALU
• Marcela Okretič, Buenos Aires – Argentina, slovenščina
• Irena Birsa, Melbourne – Avstralija , sociologija
• Bogdan Bogdanovič, Santiago de Chile – Čile
• Julija Kubik, Buenos Aires – Argentina

To pomeni, da je skoraj četrtina vseh podeljenih štipendij Sim pripadalo potomcem Primorcev. Tudi ta podatek kaže na velik delež Primorske v slovenskem izseljenstvu.

Foto; Štipendistom je SIM organizirala izlete. Eden je bil tudi na Kras v Kobjeglavo

 

 

 

• SIM