Foto; Ko ni bilo Karavanškega predora, niti predora na Ljubelju, so prvi delavci na začasnem delu v Evropi uporabljali ta prelaz na Ljubelju.
Malokateri mejnik v življenju posameznika je tako poudarjen, tolikokrat izrečen, neštetokrat zaželen, kot je to Božič. Posebej še, če živi oziroma je živel v tujini. Vsi načrti se začenjajo oziroma končajo pri Božiču; »Pridem za Božič, po Božiču bom naredil… Pred Božičem ne bom zmogel…« In še bi lahko našteval.
Obisk domačih, pa naj si bo to le za kratek čas (včasih samo za nekaj ur) je bila oziroma bo stalnica vsakogar, ki živi v tujini. Neodvisno od tega, ali je govor o prvem Božiču, ki ga doživlja v tujini ali pa je to že 60-ič ali celo več. Posebej je to izrazito v Evropi. Tudi iz daljne Norveške ali Švedske se da z avtom priti domov. Kljub zimskim razmeram na cestah, takšnih ali drugačnih težavah na cestah. Priti za Božič iz Severne ali celo Latinske Amerike je težje, da ne rečem, kaj to finančno pomeni za obisk domovine iz Avstralije.
V teh dneh sem se spomnil na Mladena Rodella, ki je dolga leta živel v Švici. Sedaj se je vrnil in živi z družino v Sloveniji. Koncem 90-ih let mi je veliko govoril prav o potrebi po stalnem obiskovanju doma. Ni bil edini. Velika večina Slovencev, ki so bili na tako imenovanem »začasnem delu v tujini« so obvezno obiskovali domovino za Božič. Da so lahko bili vsaj enkrat na leto skupaj z družino, sorodniki, prijatelji.
Celo leto so načrtovali ta obisk; pri delodajalcu so si izposlovali proste dneve. S tem, da so mu bili pred tem na razpolago vse nedelje, veliko noči. »Toda za Božič bom šel domov«. Že septembra so načrtovali nakupe daril za svoje doma.
Pripravljali avto za praviloma tisoč kilometrov dolgo vožnjo v eno smer. V času največjega obiskovanja »gastrbajterjev« domovine v letih 1965 pa do 1970 so bili avtomobili slabše izvedbe. Tudi Nemčija še ni imela povsod avtoceste oziroma predorov, da ne govorimo o Avstriji. Tudi zime, tako se vsaj zdi, so bile nekoč krutejše, ostrejše. Ceste polne, ne samo Slovencev, tu so bili še Hrvati, Srbi, Grki in Turki. Vsi z istim ciljem ; čim prej domov. Ure in ure se je čakalo pred prelazi. Mnogo je bilo nesreč. Ni se moglo načrtovati prihoda domov. Samo za primerjavo, iz Münchna pa do Ljubelja (Karavanškega predora še ni bilo) si lahko porabil tudi 12 ur ali celo več. Četudi je šlo vse po sreči nisi prišel prej kot pred 6 urami. Danes, ko so avtoceste zgrajene, se to razdaljo prevozi v dobrih treh urah.
Na mejah se je čakalo. Na nekoč »naši« meji se je dostikrat tudi trepetalo oziroma imelo vsaj nelagodni občutek ob vprašanju: »Šta imate za prijaviti?«.
Mladen Rodella je bil rojen v Gribljah v Beli krajini. Mladost je sicer preživel v Ljubljani. Leta 1966 pa je s starši odšel v Švico, kjer se je poleg dela ukvarjal z glasbo. Igral je s številnim glasbenimi skupinami, pogosto pa se je s svojimi skladbami predstavljal slovenskemu občinstvu v Švici. Tam si je tudi pridobil naziv elektro-inženirja. Najbolj znan je po pesmi »Jaz sem iz tistih krajev doma«.
Mladena že dolgo let nisem srečal ali se z njim pogovarjal, dobro pa se še sedaj spomnim ene njegove pesmi. Ne vem njenega naslova, niti to, če jo je uglasbil, vem pa, da jo je na Matico nekoč prinesel in da je verjetno še tam.
Govori o eni zmed njegovih številnih poti domov. Po celonočni vožnji iz Züricha, si je zgodaj zjutraj, ko se je vzpenjal na Ljubelj, zaželel kave. Lahko bi jo spil na Avstrijskem, na kateri izmed ponoči odprtih črpalk. Toda on si jo je zaželel na »naši« strani. Ne toliko zaradi tega, da bo to »naša« kava, predvsem pa zaradi tega, ker ga bo na spustu iz Ljubelja proti Sloveniji pozdravilo jutranje sonce…, «ki da je lepše kot v Švici…«
Kovček 