Ni ravno veliko stvari, ki bodo v ZDA za vedno ostale slovenske oziroma se bo v njih čutil duh slovenstva. Tudi čez mnogo desetletji oziroma stoletij, ko ne bo več duha in sluha o slovenstvu v tem delu ZDA, pa bo ime kraja v Michiganu ostalo – gre za kraj Traunik.

Vedno, ko nam pogled na karto ZDA oči zanese na sever, vidimo tam na meji s Kanado sliko velikih jezer. Pogled se nam vedno zaustavi na največjem jezeru – Lake Superioru. Jezeru, ki so ga nekoč imenovali »grob mornarjev«. Voda v njem je vedno hladna in rada nenadoma z vso močjo vzvalovi in povzroča pomorske nesreče. Severni veter iz Kanade se zapodi po njem še danes in se ga vsi bojijo, kaj pa šele pred stodvajsetimi leti, ko so se tudi tja začeli naseljevati prvi Slovenci.

Foto: Zadnje večje neurje je bilo 8.aprila 2007

Na južni obali jezera se v dolžini petsto kilometrov raztega zemlja, ki tvori slikovit polotok – gornji del države Michigan. Prvi Slovenci so to ozemlje imenovali deželo Indijancev oziroma kraj večne zime. Površina je večinoma valovita, majhna in večja jezera so raztresena po vsej pokrajini, ki je Finska v malem. In zato ni čudno, da jo Finci, ki so bili poleg Slovencev prvi naseljenci tega območja še danes imenujejo »Usi Suomi – Nova Finska«.

Foto; Vas Travnik v Loški dolini iz katere se je izselilo nekaj vaščanov v ZDA

Tu, kjer obdelovalna površina zemljišča ni velika, se je prvih petdeset slovenskih družin srečalo z maloštevilnimi finskimi družinami. Zemlja v okraju Alger je bila rodovitna in ne pretežka za obdelovanje. Zato je prvih petdeset slovenskih družin tu 1908 tudi ostalo , pridružili so se jim še novi. In kmalu je tu postalo središče, kateremu so prav Slovenci dali ime Traunik. Kraj se je pred prihodom Slovencev imenoval Buckeye s pošto v Trenary in je 25. julija 1926 uradno dobil ime Traunik. Da smo natančni – v tistih časih so manjši kraji dobili ime po poštnem uradu in poštni urad v Trenary je na predlog Slovencev uradno dobil ime Traunik.

Foto; V začetku so vsi delali v gozdovih..

Malo je primerov, da smo Slovenci tako opazno vplivali na nek kraj, kot je bil to primer s Traunikom. V ta predel ZDA so sicer že v 16. stoletju prispeli francoski lovci, ki pa so sledili zgolj krznu oziroma kožuhovini. Ko so do dobra izplenili to območje prej bogato z divjadjo so v te kraje prišli misijonarji in pripravljali teren za prve naseljence. Zemljišče je bilo sicer last indijanskega plemena Chippewa in Ottawa. Obe plemeni sta bili sicer miroljubni, toda brez žrtev v začetku naselitve vseeno ni šlo.

Najpomembnejša misijonarja sta bila Fr. Marquette, čigar ime nosi eno največjih in najlepših mest v tem okraju in pa Slovenec Friderik Baraga, po katerem se imenuje okraj Baraga. Friderik Baraga je bil verjetno tudi prvi Slovenec v teh krajih. In prav po njegovi aktivnosti so Slovenci posebej iz Notranjske in Dolenjske začeli prihajati sem. Zanimivo je, da je Baraga bil znan v teh krajih kot duhovnik s krpljami (Snowshoe Priest).

Na splošno so bili do leta 1844 tu Evropejci redki naseljenci. Šele po letu 1844, ko so najprej našli bakrovo, kasneje pa tudi železovo rudo so se naseljenci skokovito začeli naseljevati tod in se niso ozirali ne na lakoto in ne na trpljenje, ki so bili s tem povezani. O tem je zelo slikovito opisano v knjigi »Call it North Country« avtorja John Bartlow Martin.

V večjem številu so se Slovenci izseljevali v Ameriko v letih 1880 do 1900 ter postopoma vse do leta 1914. Mnogo Slovencev se je najprej izselilo v Pennsiylavijo in v Ohio – to so bili pretežno gozdarji. Ker pa je bila tam zemlja hribovita in je bilo sekanje v gozdovih težavno in nevarno in ko se je med tamkajšnje Slovence razširil glas, da so v državi Michigan gozdovi v ravnini, so se strije stari izseljenci – Debelak, Knaus in Levstik – odpravili na oglede in se tudi vrnili z uglednimi novicami. Takoj se je naenkrat preselilo več kot sto samcev in štiri družine. Vsi so srečno prišli 24. decembra 1904.

Družba Cleveland Clifs Iron Co, je občudovala spretnost in zmogljivost Slovencev pri drvarjenju. Pred Slovenci so bili tu zaposleni že finski drvarji- tudi dobri delavci, ki so strmeli nad novodošlimi     drvarji in sklenili, da jih ti ne smejo prekositi. Med njimi se je začelo pravo tekmovanje, seveda na škodo vseh, kajti čim več so naredili, tem manjša je bila cena.

Navkljub dobrim odnosom med Finci in Slovenci pa je kdaj prišlo tudi do sporov ali celo pretepov. Največkrat v pijanosti in to zaradi deklet, ki so kmalu postale žene. Gozdarjenje je hitro potekalo in gozdov, ki so v začetku izgledala neskončna, so se počasti krčila. In ljudje so se začeli ukvarjati tudi s kmetijstvom. Že leta 1916 sta nastali prve dve slovenski kmetiji. Slovenci so se povezovali in se naseljevali drug ob drugemu. Počasi so si ustanovili trgovino, dvorazredno osnovno šolo in prvi klub SNPJ. Zgradili so si dvorano, gostilno, žago, pokopališče, trgovino, garažo in nekaj stanovanjskih hiš v središču kraja.

Ko je iz Loške doline prispel sem Louis Mikulich, se je njegova podjetnost kmalu pokazala. S pridnostjo, predvsem pa prizadevnostjo je kmalu v kraju odprl splošno trgovino z delikateso, v njej pa v je deloval tudi poštni urad, ki se je v začetku imenoval Buckeye Landing. Louis Mikulich je poleg poslov trgovca opravljal tudi dela poštarja. V kraju je živelo veliko Slovencev, niso bili pa samo oni. Tu so bili še pred vsem Finci in Poljaki. Dne 25.junija 1926 so preimenovali poštni urad in s tem tudi ime kraja – iz  omenjenega Buckeye Mandinga v Traunik. V začetku se je vedelo, da je ime preneseno iz Slovenije, oziroma je bil prenesen le spomin na rojstni kraj. Danes pa velike večin prebivalcev in ostalih misli, da je ime Traunik le slovenski izraz za travnik – meadow.

Poleg gozdarstva, ki ga je kasneje zamenjalo žaganje lesa, se je v okolici kraja začel razvijati tudi turizem. Okolica jezer je posejana s priličnimi kočami. Vsako jesen pa pokrajin preplavijo lovci na jelene. Lov je dovoljen od 15. pa do 30. novembra. Takrat pride na tisoče lovcev iz vseh krajev ZDA in od drugod na lov (tudi iz Slovenije) in ribolov.

 Foto; Osrednji slovenski dom v Trauniku

Originalna Mikulicheva stavba se je ohranila vse do leta 2013, ko sta jo Laura in David Coleman (Kolman) ponovno odprla kot Mikulichih General Store & Deli. V njej sta tudi odprla restavracijo, kjer poleg pizz in sendvičev ponujajo značilne mehiško-ameriške jedi, ki so v vseh obmejnih delih ZDA posebej popularne v tako imenovanih TEX-MEX menijih. Kraj je v času lovopusta še vedno oblegan od množice lovcev z vsega sveta.

Slovenski društveni dom je bil ohranjen po zaslugi sina prvotnega slovenskega naseljenca v Trauniku – Franka Bartola. Učitelj angleščine na Univerzi Northeren Michigen si je po upokojitvi zelo prizadeval, da je dom ohranil pri življenju. Podobnih stavb kot je Mikulicheva trgovina oziroma slovenski dom v Trauniku, je bilo po ZDA mnogo, od katerih jih je veliko propadlo. Po zaslugi Kolmanovih oziroma Bartolovih pa sta se vsaj dve ohranile pri življenju. Dvorana sicer ni stalno odprta. Se pa občasno uporablja za različne prireditve kot so poroke in druga slavja. Dvakrat na leto je v njem tudi tradicionalna polka festival. In ne nazadnje , če pridejo večje skupine obiskovalcev iz Slovenije so tudi nastanjeni v njem.

Na spominski plošči v središču kraja pa piše;

»Spomenik so sem postavili otroci in vnuki, ki sedaj prebivajo ločeno na vseh koncih sveta, a so med seboj povezani preko nevidnih vezi tega kraja, kjer so  nekoč večere polnili glasovi slovenskih pesmi in melodij.«

 

 

• ZDA