Ne samo Slovenci ampak vsi ljudje – izseljenci, ki živijo v tujini, daleč stran od svojega doma, nadvse cenijo in skrbijo za svoje društvene domove.  V njih se sestajajo, pojejo, učijo materni jezik, plešejo plese iz stare »old country«.

Vsi žal nimajo te sreče, da se lahko v njih zbirajo, delajo, se razvijajo. Skorajda je več društev Slovencev po svetu, ki nimajo svojih društvenih prostorov kot tisti, ki imajo oziroma so imeli to srečo. Ogromno truda in odrekanja je potrebno, da člani društva zberejo dovolj volje, želja in denarja, da prično z delom za izgradnjo  svojega doma.

Slovenci v Braziliji zaradi maloštevilnosti niso mogli doseči večjih uspehov ne na kulturnem, niti na društvenem področju. Danes lahko rečemo, da so bili zaradi svoje  majhnosti oziroma kritične mase članov in drugih različnih razlogov, pozabljeni od domovine oziroma institucij, ki so se ukvarjali njimi. Zato so dostikrat doživljali tudi huda razočaranja. Le ta pa niso bila tako močna, da kljub občutkom zapuščenosti, ne bi ostali zavedni Slovenci oziroma nekoč Jugoslovani. Svojo pripadnost stari domovini so kazali predvsem pri organiziranju pouka slovenščine za svoje otroke.

Prav aktivnosti v zvezi s poukom slovenščine so bile glavni razlog za vse večjo potrebo po lastni stavbi. V avgustu letu 1937 je pouk slovenščine v Sao Paulu potekal ob nedeljah popoldne. Udeleževalo se ga je 30 otrok. Poučevala je Pepca Kadunc, žena ing. Kadunca, nadomeščala pa jo je  Angela Čopič.

Foto; Člani društva ORNUS Sao Poulo

Želja po lastnih prostorih je sicer tlela že prej, toda prav stalna aktivnost v zvezi s poukom je bila tista pika na i, da je bila izbrana posebna komisija za gradnjo novega lastnega doma.

Leta 1940 je društvu (op. ali je imelo društvo kakšno ime?) uspelo kupiti primerno zemljišče v Vila Mariana, ki je sodil v mestni predel Sao Paula. Z javnim pozivom so se obrnili na vse slovenske priseljence v Braziliji ter jih zaprosili naj z denarjem podpro to akcijo, “saj gre za postavitev doma vseh Slovencev v Braziliji”. Prizadevanja so obrodila sadove. Ing. Anton Kadunc ter stavbni mojster Roman Uršič sta izdelala vse potrebne načrte in tudi vodila strokovna dela pri gradnji doma.

Z deli so pričeli 8. julija 1941, zaključili pa 8. septembra 1942. Torej v pičlih 15 mesecih so z lastnimi napori izgradili društveni dom. Svečana otvoritev je bila 1. januarja 1943. S preselitvijo vse dejavnosti in društvene uprave v lastno stavbo se je pokazala tudi potreba po spremembi imena društva. Tako se je društvo ORNUS pod katerim so delovali od januarja 1943, preimenovalo v SKD Naš dom.

Med delom so se tudi radi pozabavali z »balincem«

Novi prostori so dali spodbudo vsej društveni dejavnosti. Že leta 1944 je bila organizirana nova mladinska skupina, ki je štela 50 fantov in deklet. V okviru te skupine so bili ustanovljeni tamburaški zbor, dramski odsek ter športne skupine za odbojko, košarko in tenis.

Že leta 1942 se je na pobudo Rdečega križa Sovjetske zveze v Brazilij ustanovil Jugoslovanski odbor za pomoč vojnim žrtvam. Ta politično socialni odbor je deloval v prostorih društva Naš dom. Sestavljali so ga člani društva Naš dom in predstavniki hrvaške naselbine v Sao Paulu.

14. oktobra 1944 so v Sao Polu priredili veliko Rusko – jugoslovansko veselico, ki jo je obiskalo nad 10.000 ljudi. Vprašanje je, če to ni bila največja prireditev (katerekoli in kadarkoli) slovenske izseljenske skupine po svetu.

Čisti dobiček je bil razdeljen na dva enaka dela in namenjen ruskim in jugoslovanskim žrtvam takrat končane vojne. Zanimivo je, da so temu jugoslovanskem odboru  z nakupom zdravil in druge opreme pomagali tudi  Madžari in Judje iz Sao Paula. 

Prizadevni člani Jugoslovanskega odbora za pomoč so se organizirali po celotnem območju Sao Paula in zbirali prostovoljne prispevke za žrtve vojne. Društveni prostori Našega doma so bili središče zbiranja te pomoči. Predsednica jugoslovanskega odbora za pomoč v Sao Paulu je bila zaslužna kulturno prosvetna delavka  Josefine Kadunc.

V prostorih novozgrajenega društva so se člani radi zbirali in poveselili. Velikokrat zapeli in bili srečni. Tudi tako kot predsednik društva Robert Bele, ki je tam celo imel svojo poroko.

1.junija 1968 je bilo v prostorih društva Naš dom še posebno lepa prireditev. Tega dne so stari in mladi člani društva ter številni njihovi prijatelji predvsem jugoslovanskih narodnosti, ki so takrat živeli v brazilskem Sao Paulu, praznovali 40. obletnico obstoja in dela društva.

Pevski zbor je takrat zapel tri pesmi, mladinci pa so izvedli sedem točk programa. Posebej je bila zanimiva in tudi pomembna razstava, ki je prikazovala življenje in delo društva v minulih 40 letih. Posebno priznanje so  dobili Sonja Arčon Batistič, ki je skrbno pripravila mladinski del programa, Almira Čopič, pevovodja pevskega društva ter ing. Kristjan Volk, načelnik tamburaškega zbora društva. Za uspešno delo društva pa so imeli nedvomno velike zasluge prizadevni člani ter dobri organizatorji kot so bili Andrej in Franc Mozetič ter Ivan Uršič.

Skoraj točno po 50. letnem jubileju je bilo v reviji Rodna gruda leta 1979 zapisano, »da je zaradi umiranja starih slovenskih priseljencev prenehalo delovati slovensko društvo v Sao Pauli  Naš dom. V društvu ni bilo več novih mlajših članov, tako da je bilo nemogoče nadaljevanje z delom . Preostali člani so sklenili, da društvo preneha z delovanjem. Dom je bil prodan in sklenjeno je bilo, da se od prodanega «prispeva 4.812,31 ameriških dolarjev za izgradnjo bolnišnice dr. Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici«.

Pod kratkim, jasnim in  bolečim dopisom sta se podpisala Ivan Pregelj in Sandra Perčič. Ko sem po mnogih – 38 letih prebral to kratko pismo, sem se spomnil skorajda preroških besed predsednika društva izrečenih na 40. obletnici društva.

Takrat, skorajda na vrhuncu moči je izrekel besede: »Vse nekoč bo zgodovina; blažen, komur ni se bati, da ga kdaj bo sram jo brati«.

Verjetno je takrat predsednik že vedel, da so objektivni kazalci tisti, ki nedvomno kažejo, da članstvo društvo usipa. Mnogi člani so že odšli, veliko je bilo starih, mlajši pa se porazgubljajo po širnem Sao Paulu in preostali Braziliji. Za njihovo samozavest pa je bilo važno, da so napravili še nekaj, da bo Dom, ki  je počasi začel izginjati ostal v spominu mnogih, še vedno DOM. Ta zavest je dobra za njih, njihove potomce tam v daljni Braziliji in tu v Sloveniji oziroma na Goriškem, od koder jih je največ prišlo.

Danes lahko njihovi potomci namreč s ponosom govorijo o svojih očetih, dedih in celo »bisnonotih”, ki so delali in živeli v daljni Braziliji. Tam so si zgradili svoj dom in zanj skrbeli. Ko pa so videli, da jim moči pohajajo, so  se posredno vrnili domov tudi tako, da so del denarja od prodanega doma namenili bolnišnici dr. Franc Derganc v Šempetru pri v Novi Gorici, katere usluge niso verjetno nikoli koristili. Mogoče bi bilo dobro, da se nekje v predverju bolnišnice postavi majhno, skromno oznako, da je ta bolnišnice bila zgrajena tudi z njihovimi sredstvi.

• Brazilija