Ko sem se danes popoldne spuščal po ozki poti iz Orel v Sadinjo vas, je bilo vreme oblačno, mrko. Nikjer snega, travniki še zeleni, le ob starih hruškah sem lahko videl suhe veje, ki so odmrle popadale na vlažna tla. Zima, kot da še ni zakorakala v deželo. Povod sama sivina, če ne bi bilo travnikov, ne bi bila vidna razlika med nebom in asfaltom, po katerem sem hodil.
Nenadoma pa sem se zdrznil ob pogledu na staro pritlično hišo ob poti. Iz njenih dveh oken so vame zrle orhideje. Bile so živahnih barv. V poznem popoldnevu se mi je zdelo, kot da iz oken sije močna svetloba. Za nizkimi okni ni bilo videti nikogar. Bolje da ne , kajti ne bi se mogel tako svobodno zaustaviti in občudovati lepe cvetove v teh krajih, posebej pa ne danes v sredini januarja….. Ko sem dolgo gledal te orhideje, sem se nenadoma spomnil na Vladimirja Ovco, ki je desetletja živel v Sao Paulu v Braziliji in tam tudi umrl.
Vladimir Ovca sodi med naše izseljence, za katero lahko rečem, da sem jih skorajda v četrt stoletnem obdobju dela z izseljenci zelo dobro spoznal. O njem sem vedel skorajda vse. Poznal sem njegovo vznemirljivo življenjsko pot. Rojen na obrobju Ljubljane, Rodice ob Mlinščici, preko šolanja, prve službe v Iskri. Pa do iskanja novih izzivov. » Ko sem po nekaj mesecih čakanja v lagerju končno dobil dovoljenje za izselitev v Brazilijo, nisem o njej vedel ničesar, no skorajda ničesar, vedel sem, da so tam pragozdovi in edina meni pomembna stvar, za katero sem vedel, da jo bom odnesel seboj na ladjo v Genovi, so bili —gojzerji….kako pa bom po tisti divjini hodil…«
Foto; Vladimir Ovca, ob njem aktivna Slovenka iz Brazilije ga. Brunček
Začel je povsem od začetka, kot fizični delavec in poprijel za marsikaj, in uspel, ker je bil priden. Pa propadel, ker so tako zahtevale vojaške hunte in njeni prevrati. Ponovno uspel. Poročil se je z izseljenko nemškega rodu v Sao Paulu. Dobil dve hčerki, ki sta mu veliko pomenili…
Poslušal je glas domovine in zato je v zrelih letih zetu Cirilu Smrkolju pomagal, da so v Šentožboltu obnovili in ponovno dvignilo kmetijo. Želel si je priti za hčerko v Slovenijo.
V Slivnici (blizu Grosuplja) je postavil domačijo, pravo »hišico iz pravljice«. Veliko je obiskoval Slovenijo, še posebej potem , ko se je skorajda preselil v Slivnico. Prišla je bolezen in zdravljenje le te je zahtevalo, da je bil vse več in več v Sao Paulu in tam tudi ostal.
Veliko sva se družila, seveda takrat, ko je prišel v Slovenijo. Le enkrat sem imel možnost, da sem bil pri njem v Sao Paulu. To je bilo leta 1991, ko sem kot tajnik SIM vodil gostovanje ansambla Slovenije, Kolednikov izpod kamniških planin in igralca Toneta Kuntnerja po Latinski Ameriki.
Foto; V njegovem dom v Sao Paulu je gostil mnoge, tudi G. Marinčka iz Velenja in ga Blaznikovo iz Ljubljane
Poslušal je glas domovine in zato je v zrelih letih zetu Cirilu Smrkolju pomagal, da so v Šentožboltu obnovili in ponovno dvignilo kmetijo. Želel si je priti za hčerko v Slovenijo.
V Slivnici (blizu Grosuplja) je postavil domačijo, pravo »hišico iz pravljice«. Veliko je obiskoval Slovenijo, še posebej potem , ko se je skorajda preselil v Slivnico. Prišla je bolezen in zdravljenje le te je zahtevalo, da je bil vse več in več v Sao Paulu in tam tudi ostal.
Veliko sva se družila, seveda takrat, ko je prišel v Slovenijo. Le enkrat sem imel možnost, da sem bil pri njem v Sao Paulu. To je bilo leta 1991, ko sem kot tajnik SIM vodil gostovanje ansambla Slovenije, Kolednikov izpod kamniških planin in igralca Toneta Kuntnerja po Latinski Ameriki.
Turneje je bila naporna, program je trajal od jutra do večera, ali bolje, od jutra pa do jutra. Spali smo zelo malo. Vladimir je imel neizmerno energijo. Bil je odličen organizator, dober gostitelj. V tistem času je veliko kadil, zdelo se je tedaj kot »škatlo na škatlo«. Jedel zelo malo, le kakšen steak kdaj pa kdaj, pa njegova priljubljena pijača – Caipirinha. Le ta izvira iz Brazilije in je brazilska nacionalna pijača. IBA (International Bartender Association) jo je označila za eno izmed petdeset najboljših pijač vseh časov . Ime izvira iz beseda “caipira”, ki se nanaša na nekoga, ki živi na vasi. Caipirinha je ženskega spola, torej bi se prevod lahko glasil “dekle z vasi”.
Tudi meni je postala po nekaj stekleničkah všeč. Ovca mi je razlagal; »Caipirinho lahko v Braziliji naročiš brez bojazni, da bi ti k mizi privedli deklico. He, he . Vsak Brazilec ob besedi Caipirinha najprej pomisli na pijačo.
Vladimir Ovca je bil dober sogovornik. Glas je imel globok in zanimivo hripav. Ker je veliko govoril, je tudi dajal ton diskusiji. On je odločil, kdaj se lahko zasmeješ. Vedno je stavek oziroma misel končal tako, da je potegnil cigaretni dim in se nato zasmejal tako močno, da me je zvok tega smeha postavil v kot… Moraš se smejati, pa čeprav je bil ta smeh daleč ob topline, ni bil surov, bil je prvinski. To še toliko bolj, ker je vedno poudarjal pomen prej izrečenega stavka ali misli.
V tistem tednu, ko smo bili v Braziliji, pa sva le našla čas, da sva se neko popoldne sama pogovarjala malo dlje. Na svojem domu v Interlagosu me je popeljal po svoji domačiji. »Janez, pridi z menoj , ti bom nekaj pokazal«, mi je ukazal. Sledil sem mu in na koncu velikega posestva me je pripeljal pred stavbo in rekel: »Sem pa jaz rad hodim«.
Ko je odprl vrata ne prav majhne stavbe, sem onemel:: Na tisoče in tisoče cvetov orhidej me je pričakalo. Polica pri polici. Hodila sva po ozkem hodniku in na vsaki strani so bile police naložene z cvetličnimi koriti. Visoko do strehe. »Sedaj jih imam 4.500, dve nista enaki.« Na moje vprašanje: »Ali res? Joj, si dober…«, mi je pojasnil: »Orhideje so najštevilčnejša družina rastlin na svetu, saj jih je preko 27.000 oziroma 10 odstotkov vseh rastlin. Vzroki za njihovo veliko raznolikost v naravi še vedo niso razjasnjeni. V najbolj nedostopnih predelih pragozdov botaniki vsako leto najdejo in popišejo 20 novih vrst. Taki, kot smo mi, ljubitelji orhidej, pa na celem svetu z uporabo križanj ustvarimo še dodatnih 150.000 registriranih hibridov. Potem pa so tu še neregistrirani. In spet se je zasmejal in pripovedoval:
»Leta 2007 so v Dominikanski republiki našli in preučili prvi zanesljivi fosil orhidej, ki je star 20 milijonov let. Na podlagi analiz so določili starost družine orhidej na okoli 80 milijonov let, iz česar lahko nekoliko sklepamo, da so v njihovi lepoti uživali že dinozavri.« Spet je sledil smeh.
Orhideje so uradni državni simbol v mnogih, predvsem tropskih državah, mednje spadajo npr. Kolumbija , Indonezija , Kostarika , Belize , Panama , Venezuela in še bi kakšna našla .
Cvet orhideje simbolizira ekskluzivnost in eksotičnost najvišjega nivoja. To dopolnjuje še pridih spolnosti – ime družine izvira iz grške besede za moška moda (Orchis), saj je napitek iz gomoljev določene vrste orhidej dolgo časa veljal kot afrodiziak za moške. Ha, ha…
Cvetov orhidej ne moremo posušiti klasično, z obešanjem šopka na glavo, kot na primer vrtnice. Edini način ohranitve je izdelava herbarija, kjer posamezne cvetove vstavimo med več plasti časopisnega papirja, ki jih nato obtežimo za več dni. Pri tem se izgubi značilna oblika cvetov, pogosto pa se spremeni tudi barva”
Bolj ko je govoril, več se je smejal. Nenadoma se mi njegov smeh ni zdel več raskav, ampak vedno bolj nežen.
Ko sva zapustila njegov azil, sem bil skoraj omotičen: Ne zaradi vonja, temveč od nežnosti barv in lepote.
Od tistega dne sem veliko bolj razumel vse besede in odločitve Vladimirja Ovce, ki ga danes ni več med nami. Toda v današnjem poznem popoldnevu se mi je ponovno prikazal pred očmi… zazdelo se mi je, da me izza tistih oken na poti iz Orel gleda Vladimir in se smeji ; še vedno tako vitek, s cigareto v roki in smehom, ki pa ni bil več raskav…
Kovček 