Kako je France Jerman iz Dola pri Ljubljani zaslužen za razvoj in priljubljenost teka na smučeh v Argentini

Franc Jerman

Veliko je bilo že napisanega o vlogi, pomenu in velikih  prispevkih slovenskih izseljencev v novem okolju v katerem živijo, tudi v   Argentini. Sam sem mnenja, da še premalo. Zato pišem ta moj »kovček«. Vse preveč dogodkov smo že pozabili. Mnogi dosežki so zbledeli.

Včerajšnja (15.februar 2018) srebrna medalja Jakova Faka  na zimskih olimpijskih igrah v Južni Koreji me je vzpodbudila, da na pišem nekaj besed o Francu Jermanu – Frenku, slovenskem izseljenskem športniku, olimpioniku in začetniku ter največjemu argentinskem tekaču na smučeh.

O njem v Sloveniji vemo malo ali nič. Vsekakor premalo. Tudi sam, čeprav sem se dolga let, ukvarjal s problematiko Slovencev po svet in  sem v letih 2000- 2004  vodil tudi Tekaško smučarski klub JUB iz Dola.

France Jerman se je rodil leta 1920 v Dolu pri Ljubljani, tam je obiskoval osemletko, v Ljubljani pa trgovsko šolo v  Krištofovem zavodu. Po končanem šolanju  se je zaposlil v družinskem podjetju Jerka (tovarna barv) v okolici Domžal.

Zime v Dolu.

Dolani so se v tistih časih, ko so bile zime neprimerno bolj mrzle in bogate s snegom kot so sedaj,  intenzivno ukvarjali s smučanjem oziroma tekom na smučeh. Hribi v okolici Zaboršta, Zajelš in Podgore so bili v tistem času polni smučarjev z doma narejenimi smučmi in vsaka vas je imela celo svoj tip. Vsi pa so imeli samo eno palico, katera je bila močna in seveda posebno koristna pri zaviranju. To je bila vožnja po sistemu »Zdarski«. Tako se je namreč pisal švicarski učitelj smučanja, ki je učil vožnjo z eno samo palico.

Sčasoma so namesto ene palice vsi smučarji imeli že dve, najbolj navdušeni in iznajdljivi pa tudi že prava okovja. Nekateri so se pojavili celo s pravimi tekaškimi vezmi, s tako imenovano » rottefelo«. Tu se je čutil vpliv takratnih delavcev, predvsem inženirjev iz Češke, ki so delali v tovarni JUB in v kraj Dol prinašali novo opremo.

Samo po sebi je razumljivo, da so se vsi mladi iz Dola in okolice ukvarjali z smučanjem, pri tem so želeli doseči nekaj več – tekmovati. Zato so ustanovili smučarski klub »Ajdovščina«  Med njimi sta bila tudi brata Franc in Jože Jerman.

Njuni usodi sta zanimivi in tako tipični za tisti  kruti čas druge polovice 20. stoletja. V začetku marca 1937 so mladi,  skupaj s starši organizirali prvo tekmo v smučarskih tekih na  približno 2 kilometra dolgi progi na severni strani Ajdovščine. Nastopilo je devet tekmovalcev. Zmagovalec je bil Jože Jerman, ki je bil nato več kot 50 let  gonilna sila smučarskega teka v Dolu. Zato tudi ni slučaj, da je vsakoletna osrednja tekma v smučarskih tekih, ki jo organizira TSK JUB Dol, posvečena spominu na Jožeta Jermana kot »Tekma za srebrno smučarsko palico Jožeta Jermana«.

Tsk Jub Dol

80 let po tej prvi organizirani smučarski tekmi v Dolu mi je je Jože Klemenčič – steber, nosilec in legenda smučarskih tekov tako v Dolu kot v Sloveniji, govoril: »Ne vem, ali je bil Franc hitrejši kot Jože. To ne ve nihče. Na tej prvi tekmi je sicer zmagal Jože. Na seznamu tekmovalcev Franceta ni bilo.  Po pripovedovanju Jakoba Kuharja –  še živečega udeleženca te prve tekme je bil France časomerilec. Kajti Dolanov, ki bi takrat obvladali organizacijo smučarske tekme ni bilo veliko. In tako se je moral France odpovedati tekmovanju, da je bila lahko tekma izpeljana.

Brata Jerman sta bila odlična tekmovalca in kot taka že postavljena v jugoslovansko državno ekipo za Balkansko  smučarsko prvenstvo , ki naj bi bilo 1941 v Bolgariji. Zaradi začetka druge svetovne vojne je bilo prvenstvo odpovedano s tem pa tudi ostala smučanja in tekmovanja.

Hudi in kruti časi.

Nastopil je čas, ki ni bil prijeten. Vojna in vse kar je v zvezi z njo je tudi družino Jerman močno zaznamovalo. Časi med vojno in  takoj po vojni so bili dostikrat neprijazni. Franc  je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko in poslan na rusko fronto Od tam je med koriščenjem dopusta dezertiral. Ob povratku v domovino se je pridružil partizanom.

Ko so domobranci ustanovili postojanko v Domžalah, se jim je pridružil. Skupaj z njimi se je ob koncu vojne zatekel v Vetrinjsko begunsko taborišče, od koder je bil  z drugimi vojaki izročen partizanski vojski. V času nočnega marša je nekje med Mislinjo in Velenjem zbežal in si rešil življenje.

V begunskem taborišču v Peggezu  v Avstriji ga ravnatelj Marko Bajuk ni sprejel na gimnazijo, ker ni imel spričeval. Ob tveganju življenja se je vrnil čez mejo, pretihotapil domov in se vrnil v taborišče s spričevalom in polnim nahrbtnikom knjig, ki jih je izročil ravnatelju Bajuku, da so jih uporabili za pouk v taborišču.

Bariloče

Pot ga je peljala v Argentino.

Leta 1948 je emigriral v Argentino. V začetku je delal kot gradbeni delavec v Buenos Airesu. Nato pa se je s prijateljem Janezom Fleretom odločil za preselitev na argentinski jug, v Bariloche. Pri njuni odločitvi je botrovalo tudi dejstvo, da so Bariloche pod vznožjem gora, še višjih kot doma v Dolu. Tu je tudi sneg, ki ga v Buenos Airesu  nikoli ni. Sneg pa je tiso, kar je, tako izgleda,  bilo zapisano v genih Franca.

V vznožjih Andov je nadaljeval svojo smučarsko dejavnost. Kmalu se je kot športnik izkazal in  je leta 1950 postal  tudi argentinski državni prvak. Poleg tekmovanja se je začel ukvarjati tudi z organizacijo  razvoja smučarskega teka v Argentini.  V teku na smučeh je bil argentinski prvak kar 19 let zapored, od 1950 do 1969. To je rekord, ki  ga bo težko kdo  premagal.

Bil je vsestranski športnik

Poleg smučanja se je ukvarjal tudi z alpinizmom.  Leta 1952 je z Dinkom Bertoncljem  prvenstveno preplezala Slovenski zvonik (Campanile Esloveno), tedaj najpomembnejši vzpon v Katedralskem (Catedral) pogorju. Istega leta pa še glavni vrh v gorski skupini Tres Picoc in ga krstila vrh Tuma (Torre Tuma), poimenovan po slovenskem planincu Henriku Tumi.

Bil je vsestranski smučar. V sezoni 1952-53 je bil zmagovalec na mednarodni tekmi “Posta Transandina” ter argentinski prvak v skokih.

Leta 1954 je dobil dovoljenje za gradnjo gostišča v državnem parku pod Tronadorjem. 19.decembra istega leta se je poročil in nato živel v Melipalu pri Bariloche, trije sinovi (Matjaž, Marko in Martin)od petih otrok so bili tudi člani argentinske državne reprezentance v teku na smučeh.

Planinsko društvo Bariloče

S prijateljema Janezom Fleretom in Norvežanom  Ovrum so zgradili sedežnico na Campanario (Cerro Campanario), ki slovi kot ena najlepših razglednih točk v okolici jezera Nahuel Huapi.  Sedežnica in gostišče na vrhu delujeta še danes in sta še vedno v rokah družine Jerman.

Leta 1960 je kot prvi predstavnik Argentine v nordijskih panogah nastopil na olimpijskih igrah v Squaw Valleyju.

Večni sledovi Franceta Jermana v Argentini

Andinistični klub na ognjeni zemlji (CAU – Club Andino Ushuaia) je po njem poimenoval smučarsko progo. Vsako leto je v Bariloche memorialni pokal “Fr. Jerman” v smučarskih tekih.

Na mladinskem prvenstvu Južne Amerike (Campeonato infantil Patagónico) se vsako leto najboljšemu posamezniku podeli nagrada “Francisco Jerman«. Občina Bariloche je po njegovi smrti v naselju Catedral, enem največjih smučarskih centrov v Južni Ameriki, po njem poimenovala ulico.

sinovi Jerman

Tekmovalec in trener na olimpijskih igrah

Ko je prenehal tekmovati, je postal trener argentinske državne reprezentance in se kot trener udeležil olimpijskih iger leta 1976 v Innsbrucku v Avstriji ter leta 1980 v Lake Placidu v ZDA. Tja je vodil svoje tri sinove Matjaža, Marka in Martina, ki so tekmovali na 15- in 30-kilometrskih preizkušnjah.

Dva sinova (od petih otrok) še vedno živita v Barilochah. Starejši sin Matjaž je bil dolgo predsednik argentinske smučarske zveze, še vedno pa je argentinski delegat pri mednarodni smučarski zvezi.

S prijateljema Janezom Fleretom in Norvežanom  Ovrum so zgradili sedežnico na Campanario (Cerro Campanario), ki slovi kot ena najlepših razglednih točk v okolici jezera Nahuel Huapi.  Sedežnica in gostišče na vrhu delujeta še danes in sta še vedno v rokah družine Jerman.

Leta 1960 je kot prvi predstavnik Argentine v nordijskih panogah nastopil na olimpijskih igrah v Squaw Valleyju.

 

Srečanje bratov

Ko so bile zimske olimpijske igre skorajda v naši soseščini Innsbrucku leta 1976, sta se brata Jože in France srečala po tridesetih letih prvikrat. Zanimivo je, da se še v tistih časih ni smelo govoriti, da bodo odšli Dolani navijat tudi za Dolana Jermana, ki živi v Argentini in je nastopal za argentinsko reprezentanco. Uradno so šli vzpodbujati naše jugoslovanske, resda slovenske  tekmovalce.

Srečanja katerega pa ni bilo.

Leta 1980 je bil France predviden, da se bo kot delegat Argentinske smučarske zveze udeležil Zimskih olimpijskih iger v Sarajevu 1984. Smrt mu je preprečila, da bi bil na ZOI v Sarajevu in se tako  takrat ni mogel srečati še z enim Dolanom. Zagotovo bi bil vesel, ko bi videl v jugoslovanski reprezentanci Jožeta Klemenčiča doma iz Dola.

Šport le v prostem času

Sin Marko, ki se je po osamosvojitvi s svojo družino preselil v Slovenijo, se ga spominja kot popolnoma predanega temu športu. V kraju, kjer so smučanje le poznali, ni pa bilo razvito, se je tudi po Francetovi zaslugi razvil velik smučarski center.

Za preživetje je France oskrboval smučarsko kočo pod Tronadorjem, ki je bila v lasti prvega smučarskega kluba v Barilochah, s športom pa se je ukvarjal v prostem času. Bil je trener kogarkoli, ki se je želel pridružiti. To delo je vedno opravljal prostovoljno.

Sin Marko pripoveduje, da je bil pristop do športa takrat na splošno bolj amaterski. Tudi trenirali niso tako redno, saj so študirali v 1600 kilometrov oddaljenem Buenos Airesu, kjer snega ni. Oče je fantom tako naredil letni načrt kondicijskih treningov, smučali pa so lahko, ko so se vrnili v Bariloche.

“Takrat je bilo veliko športnega duha in ljubiteljskega dela. To je bil zdrav način preživljanja prostega časa,” o njihovem športnem udejstvovanju pravi Marko.

Bil je tudi aktivni društveni delavec in ljubitelj kulture.

Zelo aktiven je bil tudi med slovenskimi priseljenci, ki so ohranjali slovensko kulturo. Bil je med pobudniki ustanovitve Slovenskega planinskega društva in nato dolga leta njegov predsednik. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi srednješolskega tečaja, ki je v Bariloche skrbel za izobraževanje otrok slovenskih priseljencev, in tam tudi poučeval.

Brat Jože pa je živel za smučarske teke v Dolu v Sloveniji.

Po odhodu Franceta je Jože skupaj z prvimi smučarji – tekači ustanovil Fizkulturno društvo Dol. Za triste čase je bilo značilno, da so se pojavila nova imena, v glavnem mlajši bratje in sestre že prekaljenih tekmovalcev, pa tudi popolnoma  nova imena. Med mladinci so tedaj izstopali bratje Kuhar, ki so se jim še priključili Flereti, Šimenci, Velepci, Premožeti in drugi. Kmalu so sledili prvi rezultati.

Na prvem tekmovanju z rolkami ob priliki tekmovalne parade v Beogradu  so bili Dolani odlični, Jože Jerman je zmagal, Lado Velepec pa je bil tretji.

Jože Jerman (1)

Foto: Leta 1987 so v Dolu organizirali jugoslovansko državno prvenstvo v smučarskih tekih. Takrat si je Jože nadel štartno številko brata Franceta, katero je ta nosil na ZOI v Squaw Valleyu 1964 leta. To bi lahko pomenil tudi simbolni povratek brata Franceta  v Dol.

Tudi Jože je bil vsestranski športnik

Poleg teka na smučeh se  je Jože lotil skokov na smučeh. Na Korantu nad Dolom je skupaj z prizadevnimi  ostalimi člani zgradil  eno prvih plastičnih skakalnic v Sloveniji. Ceste ob Savi so bile tudi idealni poligon za razvoj kolesarstva. Tudi tega se je Jože lotil z vsem srcem in žarom.

Celo smrt je po brata prišla hitro, prehitro – v trenutkih aktivnosti povezanimi s športom.

Franc je umrl leta 198o v Bariloche. Na treningu je nesrečno padel, se poškodoval in čez nekaj dni v bolnišnici umrl. Jože pa je leta 1988 umrl na seji TVD Partizana Dol, zadet od kapi.

Čeprav sta večino svojega življenja živela 17.000 kilometrov ločeno ju je šport predvsem pa smučanje vseskozi držala povezano. Vezivo sta billa sneg in pot, ki sta ju vsak na svojem koncu potila. Upam si trditi, da sta bila pri tem  srečna predvsem pa uspešna.

 

 

5 thoughts on “Kako je France Jerman iz Dola pri Ljubljani zaslužen za razvoj in priljubljenost teka na smučeh v Argentini

  1. g. Rogelj,
    Postajam reden bralec vaših zapisov. Res vam moram čestitati za izredno kvalitetne prispevke. Informacije, ki jih navajate so po mojem mnenju za Slovenijo izjemnega pomena. Vedno znova se razveselim vašega zapisa, saj izvem marsikaj novega. Samo tako naprej. Taka skupna točka za slovence izven Slovenije, je do sedaj manjkala.
    še enkrat vse pohvale!

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s