Foto: To je pogled na Špik katerega je Janez Hlebanja gledal od rojstva pa do smrti iz svoje domačije na Srednjem vrhu nad Martuljkom.

Brazilija je velika država. V primerjavi z Slovenijo ogromna. Razprostira se na površini 8,516.000 km2, Slovenija pa na 20.273 km2, kar pomeni da je Brazilija 420 krat večja kot Slovenija. Brazilija ima 208 milijonov prebivalcev Slovenija pa le 2 milijona. Brazilija ima gozdove, jezera, reke, polja, plantaže,ocean.

Edino kar v primerjavi s Slovenijo nima, pa so planine. Le te pa ima Slovenija  glede na procent ozemlja več kot Brazilija in tudi lepše so. Slovenski Triglav je le 96 metrov nižji kot je brazilski najvišji vrh Bandiera  (2950).

In verjetno so bile prav planine tisto, kar je Janez Hlebanja v Braziliji najbolj pogrešal.  Pri svojem delu sem srečal na stotine , v dobrih 23 letih dela z izseljenci lahko rečem nekaj tisoč. Vsi so imeli  takšne ali drugačne spomine na svoj dom. Za večino lahko rečem, da so ga ljubili ne glede iz katerega predela Slovenije je izhajal. Ali so bili to dolenjski griči, prekmurska ravnica, porečje raznih rek, štajerski holmi, briški bregovi, obmorski klifi.. Vsi so se vedno radi ,veliko izmed njih tudi z bolečino, spominjali svojega rojstnega kraja oziroma doma iz katerega so odšli v svet.

Janez Hlebanja je bil primer nekoga, ki mu je dom, rojstna hiša pomenila vse. Ne glede kam je šel in ne gleda za koliko časa jo je zapustil. Vedno se je vanj vračal.

Foto; Hlebanjeva domačija na Srednjem vrhu nad Martuljkom je ena izmed najstarejših stalno naseljenih domačij na Slovenskem. Vanjo se je Janez stalno vračal, najprej sam kasneje z ženo in otroci. Tu se je srečeval z brati…

Njegovo življenje je bilo polno bolečih odhodov in po drugi strani radostnih prihodov.

Petnajst letni fantič se je januarja 1944 poslovil od matere in štirih bratov, zapustil leta 1506 zgrajeno mogočno domačijo na Srednjem vrhi in odšel v partizane, od koder se je kot zmagovalec vrnil in osvobodil Trst.

Že  leta 1945 se je spet poslovil in odšel, tokrat v Prago v šolo za finomehanike. Zaradi resolucije informbiroja se je prostovoljno poslovil od Češke in s tem od nadaljnjega šolanja. Nekaj časa preživel v Beogradu , spet prišel v Slovenijo, kjer je v Ljubljani končal delovodsko šolo in se zaposlil v železarni Jesenice.

Foto; Na praznovanje 90 letnice matere sta prišla oba brata živeča v Braziliji; Janez (drugi z leve) in Fric (peti z leve)

Čeprav sem se, odkar sem delal na SIM veliko pogovarjal z Janezom in čeprav sva načela mnogo tem, mi je danes posebej žal, da nisem bolj natančno poizkušal kaj več zvedeti o času  njegovega  bivanja v Pragi.

Danes, toliko le po zadnjem razgovoru se mi zdi, da je bil čas bivanja v Pragi, predvsem pa nenadni konec šolanja in s tem  povratek v Beograd zanj  težak. Mogoče je bil čas ,ki so ga preživeli  tisti , ki so  takrat bili na izpolnjevanju v državah informbiroja tako težak, da o  njem niso radi govorili.  Ta njihov molk pa ni pomenil, da niso trpeli . Nasprotno to je bil verjetno tudi razlog za novi odhod. Sedaj največji, najdaljši.

Tržaška kriza in strah pred grozotami nove vojne sta ga potisnila v izseljenstvo, najprej za tri leta v Avstrijo, nato pa, ker se ni skliceval na status političnega begunca,  v Brazilijo. Le ta je bila zanj takrat čista neznanka.

V Sao Paulu je začel dobesedno iz nič… Uspelo mu je; kot mehanik, strojni ključavničar in finomehanik, je ustanovil podjetje Metal Yanes, ki si je v Sao Paulu kmalu pridobilo ugled, ki je prerasel okvirje Brazilije. Ime tovarne Yanes si je izbral zato, da bi Brazilci kolikor toliko pravilno izgovarjali njegovo slovensko ime. Proizvodnji plinskih ventilov so se pridružili še gasilni aparati in na koncu oprema za taborjenje. Njegovo podjetje je postalo četrti največji svetovni proizvajalec taborniške opreme. V času največjega vzpona je bilo v njegovih obratih zaposleno 1500 delavcev.

Foto; Janez Hlebanja je bil osrednja osebnost Slovencev v Braziliji. Na sliki z Ljubo Malgaj (o kateri  je v Kovčku  že napisan prispevek) skupaj z ženo Sandro.

V Braziliji je užival velik ugled; med drugim je ustanovil industrijsko šolo v mestu Estrene, kjer so se izobraževali kovinarji.

Nikoli pa ni pozabil svoje domovine, tudi takrat, ko je Jugoslavija razpadla in njen generalni konzulat v Sao Pauli ni imel več denarja, da bi ob tedanjem državnem prazniku 29.novembru, organiziral tradicionalni sprejem za izseljence , pa ga je v celoti  financiral sam.

Foto; Na svojem domu v Sao Paulu je gostil mnoge, ki so gostovali v Braziliji. Na sliki skupaj z dramskim igralcem Škofom in bratom Fricom  (tretji z leve)

Usoda je hotela, da sem prav takrat vodil delegacijo Slovenske izseljenske matice – SIM  na turneji po Južni Ameriki. Spomnim se  kako nam je govorili; »Jugoslavija razpada, ti  naši predstavniki so soočeni z velikim pritiski po varčevanju- res nimajo denarja  Vi – Ansambel Slovenija boste zapeli nekaj pesmi , sam bom plačal majhno zakusko. Tem našim ljudem ; Slovencem , Hrvatom, Dalmatincem in Črnogorcem, pa moramo le dati možnost, da praznujejo tradicionalni  državni praznik«. In tako  se je tudi zgodilo. To je bilo zadnje praznovanje jugoslovanskega dneva republike v Braziliji.

Z osebnimi  zvezami je pomagal pri reševanju slovenskih mornarjev, ki so končali v brazilskem zaporu Curitibi.

Foto; Pogosto nas je obiskoval v Ljubljani  na sedežu SIM na Cankarjevi. Na sliki z ženo Sandro v razgovoru z novinarjem Rodne grude Ivanom Cimermanom in prav tako uglednim in uspešnim Slovencem iz Kalifornije Jožetom Udovčem

Med drugim je bil tudi častni konzul R Slovenije v Braziliji. Bil je pravi primer oziroma vzor častnega konzula: ugleden v brazilski državi. Močno vpet v vsa dogajanja v R Sloveniji. In ne nazadnje je svojo častnost pokazal tako kot bi jo mogli kazati vsi častni konzuli po svetu. Republika Slovenija ni imela nobenih stroškov z njegovim delovanjem oziroma ga ni plačevala ali nagrajevala.

Foto; Jutro nad Hlebanjevo domačijo

Ljubezen do svojega doma je Janez prenesel tudi na svojo soprogo Sandro iz Sao Paula ter njuna sinova in hčerko. Spominjam se, ko mi je v sredini devetdesetih let na moje vprašanje: kako ji je uspelo se naučiti tako dobro slovensko, odgovorila; “Janez me je kmalu, ko sva se spoznala pripeljal na Srednji vrh, bil z menoj tam dva dni in me nato prišel iskati čez pol leta. Bila sem sama z le  Janezovo materjo, ki ni znala besede portugalsko, sama pa ne besede slovensko. Pač morala sem začeti govoriti… Potem je šlo iz leta v leto boljše.”

 

Ko so pevci Ribniškega okteta v   mrzlem,  novembrskem popoldnevu  leta 2003 na kranjskogorskem pokopališču zadnjikrat zapeli Janezu Hlebanju »Polje kdo bo tebe ljubil« se mi je zazdelo, da bi Janez če bi bil še živ, še pred zadnjim verzom, zagotovo dvignil na široko razpete roke in ukazal »Zdaj pa zapojmo še…«

Žal tega ni mogel več storiti. Čeprav je od takrat minilo že 15 let se mi zdi kot da bi to bilo včeraj. Imel je srečo, da je zatisnil oči doma in ne v Sao Paulu. Pogled na Martuljško skupina je bil zadnji pogled, ki ga je zaužil.

 

 

• Brazilija