30 let Radijskega kotička oziroma spomini na njihovo veliko vlogo pri organiziranju prvega večjega gostovanja SIM (Slovenske izseljenske matice) med Slovenci v Argentini (1.del)

radijski kotiček

Koncem preteklega leta, ko so se sodelavci, prijatelji in tudi mnogi poslušalci spominjali 30 let delovanja slovenske radijske postaje v Buenos Airesu, ki se imenuje »Radijski kotiček«, sem tudi sam večkrat pomisli na njih. Vsakokrat so me prevevali občutki, ki jih težko opišem v enem stavku. Občutki, razpeti nekje med  veseljem nad visokim jubilejem za radijsko postajo  in  mojo  slabo vestjo zaradi premajhnega oziroma skromnega odnosa do snovalcev te radijske ure. V nekem smislu tudi nikoli izrečena zahvalnost do vsega, kar so dobrega storili za SIM in tudi v odnosu do mene. Pa čeprav se je to dobro delo kazalo  »le«  oziroma tudi v tem, da so v Argentini govorili in imeli dobro mnenje o  nas.

Sedaj, ko sem odmaknjen od konkretnega dela z izseljenci imam občutek , da  sem bil včasih malce površen, da jim nisem namenil dovolj pozornosti. Veliko dobrega so naredili, naši SIM in Sloveniji. Premalo sem naredil za njih, jaz osebno ali SIM ali tudi RS. Mogoče je sedaj, ob 30. letnici čas, da malce podrobneje prevetrim ta odnos med mano (SIM, Slovenijo) in Radijskemu kotičkom. In mogoče bo to imelo za posledico, da le popravim morebitno napako. Vsekakor želim preveriti  odnose in vzpodbuditi razmišljanje o “Radijskem kotičku”. To sicer  ne more biti zgolj oseben odnos; eno društvo v svetu in odnos enega  subjekta, ki ga je sooblikovalo življenje – sodelovanje Slovencev doma s Slovenci po svetu , pa čeprav v osebi glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice.

Ana Ličan in Albert Čuk223

Foto: Gonilni sili radijske oddaje Okence v svet; Ana Ličen in Albert Čuk

Radijski kotiček zame pomenijo: Ana Ličen  Majda Pirc, Mirko Vasle, Beti Miklavc  …. In pa seveda Albert Čuk. Osebe, za katere lahko sedaj,  četrt stoletja po našem sodelovanju, z vso  odkritostjo zatrdim, da so tudi osebno čutili in  ravnali tako, kot se je v devetdesetih letih govorilo: POZABIMO PRETEKLOST IN VSE, KAR NAS SE JE RAZDVAJALO, GLEJMO NAPREJ, VAŽNO JE SLOVENSTVO.

Čeprav Urad Vlade Republike Slovenije že nekaj let redno in v relativno (glede na ostale prejemnike sredstev) v realnem obsegu  financira delovanje  te slovenske radijske oddaje v Argentini, mislim, da je njegova dejavnost  le premalo poznana in cenjena, tako v Sloveniji kot tudi v Argentini.

Obeležitev njegove 30 letnice delovanja lani je bila, vsaj kar se tiče protokolarnega dela, odlično opravljena. Osrednje prireditve se je udeležil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor skupaj z ministrom za Slovence v vlada Republike Slovenije  gospod Žmavc. Spremljal ju je tudi bivši minister za Slovenc v isti vladi dr. Boštjan Žekš.

pahor radijski kotiček

Tako visokega obiska ni bila deležna še nobena  izseljenska skupina v samostojni Sloveniji. Sicer pa je tudi v času socialistične Jugoslavije predsednik Tito obiskoval ob priliki drugih državniški obveznosti tudi  jugoslovanske izseljence. Tudi zato, ker takrat Jugoslavija ni imela posebnega resorja za Jugoslovane v tujini. Te posle so na vladnem nivoju pokrivali aktualni ministri za socialno skrbstvo. Vsebinsko pa so ta področja pokrivala republiško- pokrajinske matice.

Navkljub tako visokem obisku je le-ta v Sloveniji odšel povsem mimo javnosti. In to je velika škoda.

Sedaj, ob 30. letnici delovanja Radijskega kotička, pa sem se spomnil prve, zelo pomembne akcije SIM v novi Sloveniji, in sicer gostovanja Ansambla Slovenije, Kolednikov izpod kamniških planin in pesnika Toneta Kuntnerja med Slovenci v Argentini. Mislim, da je čas, da o njej povem nekaj več.

Ena najpomembnejših akcij SIM (Slovenska izseljenska matica) v času njenega delovanja.

Spominjam se, da smo se na SIM zavedali velike odgovornosti pri izpeljavi te akcije. Soočeni  smo bili  z  velikimi pritiski takratne vlade po zmanjšanju vloge SIM med Slovenci po svetu. Z osamosvojitvijo Slovenije je le ta dobila možnost, da so z njo začele sodelovati tudi tiste skupine Slovencev po svetu, posebej v Argentini in Kanadi, ki so do takrat odklanjale kakšno koli sodelovanje s socialistično Slovenijo. Slovenska izseljenska matica pa je bila v njihovih očeh eksponent  takratne vladajoče socialistične oblasti. Na drugi strani pa nismo smeli dopustiti, da bi se dosedaj odlično sodelovanje s potomci predvojne , predvsem primorske emigracije,  zmanjšalo.

Prav zato smo za koordinatorja gostovanja izbrali gospoda Alberta Čuka in njegovo radijsko oddajo  Okence v svet.  Skupina zbrana  okoli Alberta Čuka je bila ustanoveljena leta 1987. Čeprav je bil Albert Čuk Primorec, skupina ni sodila v skupino primorskih  društev, ki so večinam imeli svoje zametke v času pred drugo svetovno vojno, ko so mnogi Slovenci  zaradi fašizma morali zapustiti domove  s Primorske, ki je bila takrat še v italijanskih rokah.

Istočasno pa to ni bila skupina, ki bi imela  svoje korenine ali zametke v vrstah povojne (v glavnem  dosedaj označene kot politične) emigracije zbrane okoli  Zedinjene Slovenije.

člani okenca v svet

Foto; Že 30 let skrbijo za obveščanje o Sloveniji v Argentini

In prav tu je največja pozitivna vloga radijske oddaje Okence v svet in g. Čuka s  sodelavci. Naša  takratna turneja Ansambla Slovenija,  Koledniki izpod kamniških planin in pesnika Toneta Kuntnerja je bila uspešna in to v vseh pogledih. Danes po četrt stoletja lahko rečem, da je bila to zgodovinska turneja. Takrat tega nihče  ni rekel prav na glas.  Zakaj to ni bilo takrat izrečeno, pa  v drugem delu mojega pisanja.

Pri izboru skupine, ki bo nastopala med Slovenci po svetu, smo morali upoštevati  več dejavnikov; da bo odgovarjala interesom vseh skupin, da bo z njo moč organizirati različne prireditve, v katere bi vključili  čim več poslušalcev, da dosega kvalitetno raven dostojne  slovenske kulture, ki jo nudimo v tujini. In ne nazadnje, tudi takrat nismo imeli sredstev na pretek.

Zdaj, ko je poteklo že toliko let, se mi zdi, da bi bilo koristno, da to gostovanje podrobneje opišem.

Odhod iz Ljubljane in prihod v Buenos Aires

Bila je nedelja 30. septembra 1990, ko sva se s Tonetom Kuntnerjem že zgodaj zjutraj, ob 6. uri izpred SIM na Cankarjevi v Ljubljani odpeljala v Domžale po člane terceta  »Koledniki izpod kamniških planin«. Kmalu, ko sva zapustila  center in se vozila , takrat še po Titovi cesti, sva nad Bežigradom zagledala resnično veliko jato ptic, ki so se odpravljaje na pot na jug. Oba sva skorajda istočasno rekla  »kakšna simbolika«.

V Domžalah sva pobrala Kolednike: Janeza Majcenoviča, Roka Lapa ter Tomaža Plahutnika. V kombiju se je čutil  duh odgovornosti, da ne rečem  skrbi. V Polzeli, kjer smo naložili instrumente Ansambla Slovenije ter vkrcali I. Štrucla, Cito in Jožeta Galiča, se je vzdušje v kombiju dvignilo, oziroma popravilo. Ko pa sta se nam v Rimskih toplicah pridružila še Marjan Knez in Erika Zakonjšek, je  postalo vzdušje že  »potovalno«. S humorjem smo odpravili začetno tremo. Na zagrebškem letališču Plesa smo se potem, ko smo uspešno oddali glasbeno opremo in prtljago,  lahko nekoliko posvetili  programu,  ki ga bomo v naslednjih petih tednih opravili. Poleg Argentine smo imeli na programu še obiske in gostovanje med Slovenci v Urugvaju in Braziliji. Točno  ob 11.25 smo z Jatovim letalom JU 358 odleteli proti Frankfurtu, kamor smo prispeli ob 13.45. Čas na letališču smo uporabili za  medsebojno spoznavanje. Razen Toneta Kuntnerja in bežnega poznavanja Janez Majcenoviča, ostalih članov gostovanja nisem poznal.  Veliko smo se pogovarjali o pomenu našega gostovanja. Ob 22.15 smo z Varigovim letom številka RG 743 odleteli proti Buenos Airesu.

Po postanku v Riu de Janeiru in Sao Paulu, kjer smo zamenjali avion, smo ob 12.10 pristali na letališču Eseiza v Buenos Airesu (Rg 910 iz Ria).

Sprejem na letališču je bil izreden in proti pričakovanju izrazito pluralističen. Poleg organizatorja in koordinatorja  Alberta Čuka,  Ane Ličen, Marjane Pirc, Matija Bogataja, Justina Pahorja, so nas pričakali tudi predstavniki Zedinjene Slovenije; njen predsednik Jure Vomberger ter glavni urednik njihovega glasila »Svobodna Slovenija« Tine Debeljak ml.

Na letališču so nas pričakali tudi predstavniki društva Triglav: njegova predsednica Majda Sosič s člani upravnega odbora Matija Hrovatin, Koko Štekar, Roberto Mislej. Predstavljali so tiste Slovence, s katerimi je SIM dosedaj  dobro sodelovala. Večino sem prvikrat srečal osebno, toda poznal sem njihovo življenje in njihove  potrebe in cilje. Pričakali so nas še  nekateri drugi Slovenci, med drugim Cirila Kandus in Majda Papež, učiteljica slovenskega jezika.

Čuk mi predstavlja R. Misleja

Foto; Albert Čuk (v sredini) mi predstavlja Roberta Misleja (desno)

Nastanili smo se v hotelu »Eleven palaza Hotel« na ulici Rioja blizu Plaze Onca v samem centru mesta. Tu je bila nekoč glavna železniška postaja. Nastanitev vseh članov  delegacije oziroma nastopajočih v enem mestu oziroma hotelu se je kasneje pokazala kot odlična poteza. Vse tri tedne, ki smo jih preživeli v Buenos Airesu, smo bili  vsi na razpolago komurkoli od slovenske kolonije in tudi ostalim iz Buenos Airesa.

Danes lahko z gotovostjo trdim, da je bil hotel »Eleven Palaza Hotel« od 1. pa do 21. oktobra 1990 središče Slovencev v Buenos Airesu. Bili smo dobesedno na razpolago vsakomur, ne glede na čas in vzroke njegove naselitve  v Argentini. Tudi obiskovalcem ni bilo nerodno, da so nas obiskovali na nevtralnem terenu. Bili nismo od nikogar in istočasno od vseh.

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s