Takoj po 32 ur dolgem potovanju  iz Ljubljane do Buenos Airesa smo  se v hotelu “Eleven Palaze Hotel”komajda za silo uredili in že  smo bili deležni prvega sprejema. Ob 19. uri smo bili povabljeni v stanovanje Ane Ličen v ulici Arroyo.

Foto; V hotelu Eleven Plaze hotel v ulici Rioja smo živeli v času gostovanja v Buenos Airesu

Ana Ličen  gotovo  je poleg pokojnega Alberta Čuk najbolj  zaslužna tako za nastanek Radijskega kotička pred 30 leti  , da se je   razvil iz majhnega radia , ki je oddajal v velikem , kozmopolitskem mestu, pa do tega da je danes  to radio,  ki ga  poslušajo  mnogi, da ne rečem prav vsi Slovenci, ki živijo v  Buenos Airesu.

Vsi, ki smo prišli na obisk oziroma gostovanje k Rajskem kotičku, smo bili prvikrat v Buenos Airesu, oziroma Latinski Ameriki. Za nas je bilo vse novo. Ko smo se utrujeni peljali iz letališča Esiza na Plazo Once oziroma v ulico Rioja v središču Buenos Airesa, so nas daljave prevzele. Kilometri in kilometri strnjenega naselja. Vse dokler nismo prispeli do centra mesta, ni bilo videti visokih poslopij.  . Naselja niso bila ravno »evropska« po naših merilih. A center mesta  je bil povsem drugačen,evropski z mediteranskim pridihom.. Ko pa so nas prizadevni gostitelji pripeljali v ulico Arroyo, v kateri je stanovala Ana Ličen v najstrožjem delu mesta,  smo začutili nekaj povsem drugega. Buenos Aires se nam je zazdel res  veličasten in   nabit z bogato arhitekturo. Mešanica izročila mediteranske Evrope in naravnega bogastva kipeče  rodovitne zemlje Argentine.

Foto: Ana Ličen in Albert Čuk sta pričela z radijsko oddajo Slovenski kotiček

 

Znašli smo se v strogem središču; gost promet in relativno ozke ulice, predvsem pa mogočne stavbe. Kot bi bilo v Parizu ali Madridu. Ga Ličen je stanovala v eni izmed takih stavb. Vem, da mi je padel v oči detajl, ki ga do takrat nisem poznal. Iz kletne garaže  smo se z dvigalom pripeljali direktno v stanovanje, nobenih vež oziroma hodnikov. Ugledna četrt galerij, odličnih hotelov,  prestižnih trgovin in restavracij. Pečat bogate evropske tradicije imajo številne prelepe stavbe v mestu: dve v strogem centru na križišču severne diagonale s Florido, še ena na ulici Arroyo (sedaj Hotel Sofitel), na aveniji Cordoba, na Maipu …

Ko sem Ani Ličen, brez skrivanja navdušenja govoril, da nisem pričakoval takega Buenos Airesa, mi je odgovorila:V tem delu mesta, posebej še v  »naši« ulici, je močan pečat »naših« ljudi.  Bežno se spominjam, da mi je  enkrat v času našega bivanja celo pokazala napis na neki fasadi – »Milanović« .

Stanovanje z visokimi stropovi in klasicističnim pohištvom. Ne vem povsem natančno, koliko nas je bilo takrat v stanovanju. Poleg desetih članov slovenske ekipe na turnejo še vsi sodelavci radijskega kotička.. A kljub temu smo se v velikem stanovanju  kar porazgubili.

Niti v sanjah pa si nihče ni mogel predstavljati, da bo prav v tej stavbi po 25 letih Republika  Slovenija imela   svoje veleposlaništvo.

Rok Fink, odličen kronist življenja in dela Slovencev v Argentini, je v svojem zapisu v Rodni grudi lepo opisal pot slovenskega veleposlaništva v Argentini: « Slovensko veleposlaništvo se je že nekajkrat selilo,  iz četrti Belgrano, v severni predel centra, na ulico Suipacha, potem na avenijo Santa Fe in sedaj v ulico Arroyo, kjer stoji lep objekt, ki ga je zgradilo gradbeno podjetje bratov Bencič. Stavba nosi ime Edificio Miguel Bencich«.

Rok Fink v istem prispevku v Rodni grudi govori : »A Miguela in Maximiliana Benciča v slovenskem tisku, ne v lokalnem ne v nacionalnem, niso kaj preveč  omenjali«.

Zanimivo. Po njegovem nista bila vključena v obširno razstavo Slovencev v Argentini, ki je dobila prostor v hotelu »Inmigrante«  pred leti in jo je obiskalo ogromno število ljudi Pomislil sem: koliko dela nas še čaka, da bomo iz pozabe iztrgali spomin na Slovence, ki so odšli, delali , živeli in umrli v Argentini. Za mnoge v Sloveniji niti ne vemo več, oziroma za njih nikoli tudi vedeli nismo. Saj so se izselili, kot italijanski ali  avstrijski državljani.

 

Foto; V tej stavbi smo imeli  pred 25 leti  prvo srečanje z sodelavci Radijskega kotička. Danes pa so v njej prostori Slovenskega veleposlaništva

Dobro se spominjam  moža ga . Ličenove. Ne spominjam se sicer njegovega imena,  vem pa , da ni znal slovensko, mi pa ne špansko. Toda ves čas nas je vljudno poslušal. Imel sem občutek, da si je vseskozi govoril: »To so torej  ljudje iz  tistih krajev v Evropi, od koder izhajajo starši moje  žene«. Niti za trenutek ni pokazal naveličanosti oziroma dolgočasja.

Začetni led je bil prebit po zaslugi  lepih glasov pevcev ansambla Slovenije, nežnih zvokov citer  izpod prstov Tomaža Plahutnika. Vse pa je pospremljala literarna zagledanost in skorajda evforično deklamiranje pesmi,   ne le  svojih,  Toneta Kuntnerja. Ta večer, ki je bil uradno zapisan kot  sprejem,  dobrodošlica skupini iz Slovenije s strani radijske ure Slovenski kotiček, pa  je zaradi bogastva  posameznih točk postal kar prvi  nastop na tej turneji SIM, Kolednikov, Ansambla Slovenije in Toneta Kuntnerja.

Prvo srečanje z vodstvom društva TRIGLAV

Še preden so po nas prišli sodelavci Radijskega kotička, da nas odpeljejo na sprejem, ki so ga v našo čast organizirali, pa sem  že moral zapustiti hotel. Že na letališču  sem bil od članov Triglava povabljen na popoldansko sejo Upravnega odbora Triglava. Bila bi velika napaka, če se je ne bi udeleži. V hotel me je prišel iskati rojak Medved, doma iz Zasavja, s svojo ženo, ki mi je seveda obljubil, da me bo po končanem sestanku tudi pripeljal na sprejem k  gospe Ličen, kar je tudi kasneje storil.

Na sestanku v lepih prostorih Triglava smo si pošteno odprli karte. Seznanil sem jih z novo situacijo v Sloveniji. Sestanka sem se bal. Vedel sem, da se zavedajo realnosti; Jugoslavije ni več oziroma razpada. Nastajajo nove države. Tu je Slovenija in Hrvaška. Le vprašanje časa je, kdaj se bo osamosvojila  tudi Črna gora.  Naenkrat so se počutili, kot da so izgubili  svojo državo. In tudi dejansko so jo.  Večina izmed njih je bila rojena že v Argentini. Njihovi starši so prišli  bodisi  iz Jugoslavije ali iz Italije. Ideja Jugoslavije je bila za njih vezivo.

Nikoli niso občutili Jugoslavije v vsej svoji realnosti in različnosti, za večino  je pojem Jugoslavije pomenil zgolj občutek   nacionalnega romantizma. Živeli in družili so se; tako Primorci, Istrani, Brici, Kraševci , Slovenci,  Dalmatinci, Bokljani, Višani, Hrvati. .. V imenu Jugoslovanstva, kot so ga razumeli le oni, ki niso nikoli živeli v Jugoslaviji, so si zgradili lep, velik dom  – Triglav.

Res je, na SIM smo priče oziroma imamo  dokumente, ki kažejo na velike napore po združitvi večjih društev; Ljudski oder, Zarja, Simbrom v en  res lep dom. Ki pa bo sedaj, ko bodo vsak hodili v svoje nove domove, naenkrat postal prevelik.

Prizadevne odbornike, med njimi so bili tudi nekdanji štipendisti SIM, sem moral seznaniti, da bodo od sedaj naprej enakovreden partner SIM skupaj s Slovenci, ki so se v Argentino preselili po drugi svetovni vojni. Bilo mi je težko, ko sem jih gledal. Tudi oni so vedeli, da je sedaj nova situacija in da jo bodo morali sprejeti.

Obljubljal sem jim, da se odnos SIM do njih ne bo spremenil, da bomo še naprej sodelovali v vseh pogledih, da ne bo nobenega favoriziranja katerega koli. Sedaj po četrt stoletja mi je žal , ker se moje besede niso v celoti uresničile. V zadnjih dveh desetletjih se je zgodilo veliko takega, ki je tem Slovencem vcepilo občutek, da so drugorazredni Slovenci oziroma njihovi potomci… Toda to je že druga zgodba.

Na sestanku z vodstvom Triglava sem se dogovoril, da bom še v času mojega bivanja v Argentini opravil razgovor s celotnim Upravnim odborom Triglava. Razkazali so mi res lep, velik, dom, s telovadnicami, bazenom, kegljiščem, dvoranami.

Na koncu so se mi potožili nad uredniško politiko  naše Rodne grude, da v zadnjem času »piše samo o eni strani« Na tiho sem se strinjal z njimi, obljubil pa sem jim, da bom glavnega urednika seznanil z njihovimi stališči oziroma pripombami. To sem tudi storili, ko sem se vrnil v Ljubljano.

Po težkem sestanku me je prijazni  gospod Medved odpeljal k Ani Ličen na sprejem. Tu je bila atmosfera odlična – polna optimizma in navdušenja.

Ko sem v zgodnjih jutranjih urah prispel v hotelsko sobo, čeprav sem bil na nogah že skorajda 40 ur, nisem takoj padel v spanec. Veliko je bilo vtisov, preveč za prvi dan. Bil sem v skrbeh,  kako bo potekalo gostovanje. Tolažil sem se; če bodo tudi ostali  dnevi taki, kot je bili današnji, bi  se morala turneja tudi uspešno končati.

se nadaljuje

• Argentina