Foto; Avenija Rivadavija v Buenos Aires

Že ob 9. uri zjutraj me je v hotelu obiskal g. Debeljak, glavni urednik glasila Zedinjena Slovenije »Svobodna Slovenija«. Tine Debeljak je bil slovenski pesnik, publicist in urednik (rojen 25. avgusta 1936 v  Ljubljani, umrl 10. marca 2013 v Buenos Aires, Argentina).

O njem sem že v Ljubljani veliko slišal. Seveda šele v zadnjih dveh letih. Prej se o njem, predvsem pa njegovem očetu -Tinetu Debeljaku, v Sloveniji ni veliko govorilo. Pesnik, publicist in aktiven član društva Zedinjena Slovenija, ki je dolgo časa poleg društvene organizacije  (vključevala je vsa društva slovenske povojne emigracije v Argentini), bila tudi ali predvsem politična organizacija.

Ko sem se pripravljal na razgovor, sem o njem vedel veliko premalo. Šele sedaj, ko ga ni več, sem pomislil na detajl, ki se mi zdi pomemben; oče  Tine in mati Bara (rojena Remec) sta ga zapustila v rosnih letih.  Še ni dopolnil deset let, ko sta starša odšla v emigracijo. Vse do leta 1954, ko je maturiral na Klasični gimnaziji v Ljubljani, je živel sam oziroma pri sorodnikih. Stiki s starši so bili takrat oteženi, da ne rečem celo nemogoči

Foto: Tine Debeljak , ml

V Buenos Airesu je študiral matematiko. Kasneje jo  je  poleg  slovenščine poučeval  v slovenskem srednješolskem tečaju, nato pa se je posvetil publicistiki.

Leta 1984 je postal glavni urednik časopisa Svobodna Slovenija. Prvo pesniško zbirko Homo viator (Buenos Aires, 1965) je objavil v skupni knjigi Pesmi iz pampe s slovenskim pesnikom Vinkom Rodetom, ki prav tako živi v Argentini. V zbirki so zbrane pesmi z osrednjim motivom pamp, okrog katerega se nizajo razpoloženjska, ljubezenska in eksistencialna odslikavanja. V drugi zbirki Prsti časa (Buenos Aires, 1986) je poglobil bivanjska vprašanja.

Debeljak je bil zelo dejaven tudi kot publicist. Članke o aktualnih, zlasti zdomskih družbenih in političnih vprašanjih ter zapise o pomembnih osebnostih iz zdomstva, je objavljal v argentinskih glasilih Svobodna Slovenija, Zbornik Svobodne Slovenije, Duhovno življenje in Meddobje.

Zakaj sva se sestala v lokalu na Rivadaviji?

Ko  sva se v recepciji hotela dobila ob točno določeni uri, še nisem vedel, da v Argentini velja za povsem normalno, da se nihče ne drži dogovorjene ure, razen Slovencev seveda.

Šele danes se mi zazdi čudno, zakaj nisva opravila razgovor v enem izmed prostorov hotela, temveč sva odšla ven. Morda izkušnje g. Debeljaka, morda previdnost, morda pa zgolj to, da je želel, da naju nihče ne vidi skupaj. Kakorkoli – izbral je enega izmed množice lokalov na eni zmed glavnih avenij v Buenos Airesu – na Aveniji Rivadadavi, dolgi 37 kilometrov, ki se razprostira iz centra Buenos Airesa (trg Mayo) pa vse do  zahodnega predmestja Merlo. Ta, nedvomno najpomembnejša avenija, teče nato ven iz Buenos Airesa 970 kilometrov do Mendoza. Kraja, ki g. Debeljaku veliko pomeni – tudi tam je takrat živela močna slovenska skupnost povezana z  Zedinjeno Slovenijo. Na moje vprašanje, »kaj pomeni Rivadavija«, mi je kot iz topa izstrelil, »to je v čast argentinskega predsednika Bernardino Rivadavia in je bila poimenovana leta 1857«.

Čeprav se še nisva nikoli srečala, se mi je takoj ob prvem stiku zdelo, kot da se že dolgo poznava. Takoj je naredil name občutek izredno razgledanega človeka, predvsem pa  dobro poučenega o situaciji v Sloveniji.

Do SIM je bil izrazito nenaklonjen. Po njegovem je bila SIM ekspozitura bivšega sistema v vseh pogledih, predvsem negativnih. V nekaterih trenutkih se mi je pa le zazdelo, da je z molkom dal priznanje tudi SIM za posamezne njene programske akcije.

Čeprav ni ničesar rekel, pa mi je le dal vedeti, da  ve, da je SIM dostikrat tudi grešni kozel stvari, za katere ni nikoli bila odgovorna. Kot na primer, da je SIM dajala vize za potovanja v tujino, ali da je onemogočala distribucijo revije Zedinjena Slovenije,njihove osrednje revije oziroma časopisa, Ne vem, če mi je verjel, da tudi SIM ni prejemala te revije, pa čeprav jo je uredništvo pošiljalo na pravi naslov za SIM.

V lokalu na prijetnem jutranjem soncu  sva se pogovarjala dobri dve  uri. Povedal mi je, da ve, da turnejo organizira SIM, da pa bo v skladu z razgovori z dr. Dularjem (prvi Minister za Slovence po svetu v vladi Republike Slovenije), v svojem glasilu opustil navedbo glavnega organizatorja SIM.

Sprejel pa bo SIM, seveda pa šele potem, ko bo izvoljeno novo vodstvo. Preslišal je, da smo izvolili novo vodstvo šele pred nekaj meseci.

Deloval je skromno. Takoj se je videlo, da ni v tujini zaradi pridobivanja boljšega gmotnega položaja. Obleka in splošno obnašanje  je izžarevalo skromnost. Imel sem občutek, da mu denar skoraj nič ne pomeni. Kot  vsi Slovenci živeči v tujini, posebej še tisti s političnim vzrokom izselitve, je bil pogosto občutek o idealiziranju Slovencev v Sloveniji.

Prepričan sem, da bi se s svojim  značajem  in karakterjem težko znašel v Sloveniji, kjer je prav v tistih časih  z velikimi koraki pričelo hlastanje za bogastvom in osebnim prestižem.  Še sedaj se spomnim   vtisa  skorajda svetniškega obnašanja. Nenazadnje bi se težko znašel v ljubljanskih lokalih,  kot so  Miki, As in podobni.

Sprejel je idejo SIM po »izseljenskem svetu«

Slovenska izseljenska matica je  poizkusila v tistih časih tudi s povsem novimi prijemi glede odnosa do Slovencev po svetu.  Začeli smo resno s  krilatico » Slovenci po svetu so subjekt  in ne objekt. Nihče nima pravice določati, kaj bodo delali oziroma kako. Niso last nobene politične ali kakšne drugačne strukture«.

V ta namen smo izdelali dober predlog o novem – posvetovalnem telesu v okviru slovenske izseljenske matice- izseljenski svet, v katerem bodo po številčnem ključu vključeni samo izseljenci.

Na predlagane kandidate za izseljenski svet in novo vodstvo SIM ni imel pripomb. Pri kandidatu za predsednika dr. Juraka mi je sicer omenil polemiko, ki jo je imel z njim v zvezi z vlogo pesnika Mauserja;  dr. Juraku je očital, da ga je zamolčeval.

Do Triglava ni čutil odpora.

Kot svoj namig mi je za potencialne kandidate za nov izseljenski svet SIM omenil Borisa Košuto, Oskarja Moleka, Danija Kavčiča, vse tri iz Triglava. Z ničemer pa mi ni omenil, da Andrej Rot ne bi sprejel mesto podpredsednika SIM.

V zvezi s položajem v Triglavu sem začutil resnično skrb za položaj v tem velikem klubu. Imel sem občutek, da bi bil pripravljen sodelovati  pri njegovem delu. Seveda pa je predpogoj, da Triglav prekliče njegov položaj osebe, ki ni zaželena v tem klubu.

V zvezi z razstavo Bare Remec, ženine matere, mi je omenil skepso, da bo pripravljena priti domov v Slovenijo,  da pa  bi v organizacijo razstave pristala. Šele ko je Slovenija postala svobodna in samostojna, je pristala na razstavo svojih del. Dr. Irene Mislej je pripravila njeno razstavo v Mestni galeriji Ljubljana med 10. in 30. junijem 1991 ter uredila obširen katalog z eseji, življenjepisom in barvnimi prilogami.

V zvezi s člankom Terez Kores v Rodni grudi mi je očital, da je uredništvo zatajilo obstoj Zedinjene Slovenije. Prepričan je bil, da je to storila SIM in ne avtorica. Poizkušal sem ga prepričati, da uredništvo Rodne grude, ki ga je takrat vodil Jože Prešeren, zagotovo ni tega storil zavestno oziroma, da bi podatek o  Zedinjeni Slovenij  »črtal«. Ni mi verjel, da je Jože Prešeren naklonjen slovenski skupnosti v Argentin, da pa pred leti (1988 – gostovanje Ribniškega okteta), ko je on obiskal  Argentino, še ni bilo pogojev za  sodelovanje z vsemi Slovenci, kot je to primer danes.

Za njegovo uporabo sem mu posredoval najnovejši,   še topel program dela SIM za leto 1991 in veljaven statut SIM. Brez besed ju je sprejel. Vedel sem, da ju bo natančno proučil.

Ne samo boljši gmotni položaj

Ko sem zvečer v hotelu analiziral najin razgovor, sem ugotovil, da prevečkrat delamo napako, ko med razlogi za bivanje v izseljenstvu postavljamo tudi boljši finančni položaj.

Za velik del tako imenovane politične emigracije v Argentini  to ni bil glavni motiv bivanja v tujini.  Mnogi Slovenci iz Buenos Airesa so mi  povedali, da je njegov oče (Tine Debeljak, slovenski literarni kritik, prevajalec, urednik in pesnik, * 27. april 1903, Škofja Loka, † 20. januar, 1989, Buenos Aires), ki je v izseljenstvu izdal prvo tiskano begunsko knjigo Koledarček slovenskih emigrantov (1946), živel zelo skromno.  Deset let je bil predsednik slovenske kulturne akcije, urednik Meddobja, številnih knjig, pa tudi izredni profesor na ukrajinski katoliški humanistični fakulteti v Buenos Airesu s slovenskim oddelkom. Leta 1949 je izdal prvo leposlovno delo emigrantov v Argentini z naslovom Črna maša za Slovence, ki so bili pobiti.

V delu so prikazane grozote vojne in revolucije. Kritiki so jo ocenili kot njegovo najboljše delo. Navkljub briljantni izobrazbi in poznavanju tujih jezikov je veliko časa preživel kot nočni portir v eni izmed Buenos aireških cementarn. Baje je rad rekel: »Tu imam ponoči mir, da lahko študiram«.

Tak je bil tudi njegov sin. Poln idej, za katere se je bil pripravljen boriti z vsemi silami, ne glede na ceno. Malo ali skoraj nič ni govoril o osebnem življenju. Bil je poročen z dr. Katico Cukjati – odvetnico iz Buenos Airesa, nista imel otrok.

Ko sem ju čez mnogo let srečal v Ljubljani na nekem sprejemu, sem se ob koncu ponudil, da ju zapeljem »domov«. Ko smo bili v avtomobilu,  sem na moje vprašanje, kje prenočujeta, dobil odgovor: »V Dobrunjah, tam blizu, kjer ste vi doma«….

Zavrtel se mi je film in spomin na tisti prvi razgovor na aveniji Rivadavija. Takrat sem, da bi prebil led, veliko govoril o sebi, med drugim tudi, da sem doma (  takrat še) v Zg. Kašlju, ki je blizu Dobrunj. Niti z eno besedo ni takrat namignil, da mu ta podatek kaj pomeni….

Foto: Bariloče, kraj pod vznožjem Andov, kjer se konca cesta (avenija) Rivadavija je podoben Sloveniji….

 

• Argentina