Foto: Oskar Molek » Andske sledi in vtisi«
Ko smo v torek 2. oktobra 1990 končali sprejem na jugoslovanskem veleposlaništvu v Buenos Airesu, ta dan, vsaj zame, še ni bil zaključen. Povabljen sem bil še na dom Oskarja Moleka. Priznati moram, da tako pozno, ura je odbila že polnoč, nisem še nikoli k nikomur prišel na obisk. Toda zaradi izredno natrpanega urnika gostovanja ansambla Slovenija in terceta Koledniki izpod kamniških planin, ki smo ga imeli, ni bilo druge možnosti kot, da sem se prepustil Oskarju , da me je s sprejema pripeljal na svoj dom.
Vsestransko aktivnega fotografa Oskarja Moleka najlažje označim z besedo – promotor kulturnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Republiko Argentino.
Rojen je bil velikem Buenos Airesu, pet let po koncu druge svetovne vojne, v kateri njegova rojstna Argentina ni sodelovala. Njen nevtralni položaj ji je omogočal, da je bila v tistih časih to solidna lepo razvijajoča se država. Veliko boljša kot Italija in Jugoslavija, od koder sta se izselila njegova starša; oče iz Slamne vasi pri Metliki v takratni Jugoslaviji in mati iz Šempetra pri Gorici iz takratne Italije.
Mladost je preživel v Buenos Airesu, kjer je bila v tistih časih predvojna slovenska skupnost še živa. Čeprav izredno bogata, pa je začela povsem organsko zamirati; časopisi so pričeli izhajati vedno bolj poredko, društva so ugašala, domovi so se začeli združevati. Vse to pa je neizbežno delovalo na člane te skupnosti in vedno bolj se je izgubljala slovenska zavest.
Foto: Družina Molek
Stiki z drugo, prav tako slovensko skupnostjo, ki se je začela naseljevati v Argentini po koncu druge svetovne vojne, niso in niso stekli. Veliko članov obeh skupnosti mi je dostikrat zatrdilo, da sta obe skupnosti , čeprav živeč na istem prostoru, živeli ena mimo druge.
70 let minevava, odkar so ladje z resničnimi, toda simbolnimi imeni začele pristajati v Doc Sudu v Buenos Airesu. Italijanska ladja Olimpija je v Buenos Aires pripeljala Slovence, ki so zapustili Jugoslavijo, v kateri jim ni bilo za živeti. Po drugi strani pa je Jugoslovanska ladja Partizanka polna Slovencev zapuščala Buenos Aires, ker so predvojni slovenski izseljenci želeli nadaljevati življenje v takrat, za njih, svobodni Jugoslaviji.
Oskar in njegovi starši so ostali v Buenos Airesu , kot tudi še mnogo drugi. Vendar so vedno bolj postajali del argentinskega okolja. Tu je Oskar spoznal svojo bodočo ženo Amalijo Perez, danes ugledno argentinsko slikarko.
Čeprav njegovi starši niso doživeli grozot druge svetovne vojne, pa se je zelo razumsko postavil na stran zmagovite strani v tej, za mnoge Slovence, zelo hudi vojni. Samo po sebi je umevno, da je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja dihal tako kot mnogi Argentinci upajoč , da bo v Argentini čimprej prenehala vladati vojaška hunta, ki so jo vsi vedno težje prenašali.. Takrat je začutil, kaj je želja po demokraciji in človekovih pravicah. In prav te vrednote so se mu vtrle v vse pore njegovega življenja in so še danes razvidne iz njegovih del in tudi življenja.
Foto: Družina Molek med študijem v študentskem naselju v Ljubljani.
V začetku osemdesetih let se je skupaj s ženo Amalijo za pet let naselil v Ljubljani. Prejela sta štipendiji Slovenske izseljenske matice in tu začela študirati. Oskar etnologijo, Amalija pa je končala tretjo stopnjo na ljubljanski akademiji za likovno umetnost. Poleg hčerke Nadje, ki je bila rojena že v Buenos Airesu, se jima je v Ljubljani rodila še hči Katherine.
V Ljubljani sta se dodobra izpopolnila v slovenskem jeziku. Ob tej priliki je potrebno dati Amaliji še posebno priznanje, ker je kot Argentinka svojima hčerkama vcepila slovenščino kot drugi materni jezik.
Kot argentinski državljan slovenskega porekla se je s svojo dosledno držo poštenega človeka vedno opredeljeval do posameznih ekscesov v slovenski skupnosti. Pa naj si bodo to tisti v predvojni skupnosti, ki niso mogli dojeti, da se je situacija po letu 1990 v Sloveniji v marsičem spremenila, pa do tistih v povojni slovenski skupnosti, ki so se kar naenkrat začeli obnašati v slabi maniri, rekoč »sedaj je nastopil naš čas«.
Znane so njegove odmevne polemike; glede odnosa, slovenstvo in jugoslovansko v predvojni skupnosti in huda kritika »moralnega tutorstva« v povojni skupnosti, kot na primer glede gostovanja Slovenskega mladinskega gledališča iz Ljubljane v Argentini.
Foto: Nadja in Katherina Molek
Verjetno so prav študij etnologije in belokranjski geni po očetu vplivali na njegove fotografije. Oskar je vedno iskal navdih v Beli Krajini, pa čeprav se tega verjetno tudi ni zavedal.
Spominjam se, kako ga je navduševala ideja mogočne lipe in sedenje pred njo. Tako kot je že arhitekt Vurnik leta 1936 zapisal, da je ljudstvo v Beli Krajini po naravi bolj obdarjeno s čustvi za slovenski patriotizem in stare narodne tradicije kot ostali predeli v Sloveniji, je tudi Oskar začel močno poudarjati čustva narodne tradicije, pa naj si bodo to na fotografijah Slovenije ali pa na fotografijah Latinske Amerike.
Foto: Oskar Molek med svojimi fotografskimi deli.
Ko me je proti jutru Oskar peljal v hotel, mesto Buenos Aires še ni spalo. Lokali so bili še vedno odprti, ljudje so sedeli zunaj, ulice se niso spraznile. Pripovedoval mi je o filozofiji »kolektiva« (mestnega prevoza). Njegovo sprejemanje za nas neverjetnih navad voznikov (nenapovedana sprememba proge zaradi enega potnika) ali pa stoično sprejemanje dejstva, da že ne šteje več, kolikokrat so mu vlomili v stanovanje. Spominja se le tistih vlomov , ko se je srečal z vlomilci oziroma ko so ga ti napadli, rekoč, važno je, da sem ostal živ…
Ob tem sem začutil njegovo razumsko dojemanje dveh vrednot – slovenskih in argentinskih . Ne vem, katere so resnične. Prepričan pa sem, da je zaradi te dvojnosti bogatejši….
Ko sem se malo pred četrto uro pripravil na spanje, mi ni bilo žal, da sem celo noč prebedel, oziroma spoznaval svet in ljudi, o katerih sem do sedaj le slišal, sedaj pa jih tudi poznam.
Foto: Na enem izmed obiskov SIM. Od leve proti desni Oskar Molek, Silva Črnugelj, Eva Stergar in J.R.
se nadaljuje
Kovček 