Za vedno nas je zapustil, človek z bogatim in raznolikim življenjem. Bil je pastir, partizan, miličnik – udbovec, vladni funkcionar, diplomat, trgovec, direktor Iskre, član predsedstva Jugoslovanske gospodarske zbornice, radioamater, podpredsednik Slovenske izseljenske matice.
Poznal sem ga skoraj 30 let. Ni mi težko povedati, da sem ga občudoval in vem tudi, da je name velikokrat in v najrazličnejših situacijah tudi vplival.
Ker je eden izmed predalov v mojem »kovčku » namenjen tudi tistim, ki so se iz Slovenije ukvarjali s Slovenci po svetu, mislim, da je prav , da sedaj, ko je odšel in se mi pred očmi vrtijo slike dogajanja z njim, nekatere tudi poizkušam tudi opisati.
YU Etno biznis
Moja prva službena pot v vlogi glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice (dalje SIM) je bila v Beograd. 5.6. in 7 junija 1989 je bil v Sava centru organiziran prvi mednarodni kolokvij o sodelovanju z izseljenci. Delo na SIM sem nastopil pred parim tedni , ko sem delo v takratni Raziskovalni skupnosti Slovenije zamenjal z delom z izseljenci.
Spominjam se, da mi je bilo lažje, ko sem bil z njim, uglednim gospodarstvenikom, glavnim direktorjem Iskre. Z njegovo pomočjo sem vzpostavil veliko stikov. Bil je močno vpet v jugoslovanska dogajanja, to so cenili tudi ostali Slovenci na »delu« v Beogradu.
Čeprav je bilo na tem srečanju izrečeno veliko besed o možnostih gospodarskega sodelovanja med izseljenci, ki živijo v tujini in z domačo deželo, pa je bil precej skeptičen do prevelikega pričakovanja o tem »potencialu«, kot so to takrat radi govorili. »Veš, na dolarju ne piše čigav je. Nekaj je humanitarna, sosedska pomoč, nekaj pa je služenje denarja. Vsak izseljenec ali vsaj večina bo rada pomagala svojemu kraju, širši družini z enkratno pomočjo pri nakupu gasilske brizgalne, na primer. Povsem drugo pa je, ko bo zjutraj v pisarni odločal, s kom bo šel v biznis, takrat bodo odmevali centi in ne nacionalnost. Posel bom sklenil s tistim, ki bo zame ugodnejši,«je sklenil.
Sestanki koordinacije Slovenske izseljenske matice.
Mislim, da je bila vodstvena ekipa SIM v letih 1989-1993 idealna. Spoj treznih izkušenj in mladostne zagnanosti. Predsednik SIM je bil takrat pisatelj, veleposlanik, Mitja Vošnjak, podpredsedniki pa so bili trije; poleg Stipaniča še Milan Šamec in dr. Rado Genorio, in jaz kot glavni tajnik. Prvi trije so izžarevali umirjenost, izkušnje in ugled v širokem krogu slovenske družbe, medtem ko je naju »krasila« poleg mladosti in znanja, ki je bilo v začetku bolj formalno, pa še dobršna mera zaletavosti.
Vsak petek smo se ob 12 uri srečali v moji pisarni, pregledali opravljene aktivnosti in ocenili nadaljnjo aktivnost v prihodnjem tednu. Na koncu koordinacije je Stipe vedno iz svoje torbe potegnil odlične cigare in ponudil vsakemu eno. Takrat še ni veljal zakon o prepovedi kajenja v zaprtih prostorih, zato je bila soba , čeprav velika in z osmimi okni v drugem nadstropju okrogle stavbe Name na Cankarjevi 1 , zakajena kot »raufen kamra«, je rada rekla naša sodelavka Gabi Haimer.
Seveda pa je ob tej priliki predsednik Mitja Vošnjak vedno ukazal, da se na mizo postavi »šilce domačega« Imel je odlične odnose s priorjem samostana v Pleterjah in vem, da smo bili kar dobri potrošniki njihovih dobrin.
Takrat je na SIM prihajalo dnevno veliko izseljencev in vedno smo jim ponudili slivovko, bog ne daj, da jim bi dali Whisky ali konjak. Dostikrat se mi je po končani koordinaciji kar malce vrtelo. Bil sem prepričan, da zato, ker nisem bil vajen cigar. Stipetu se seveda ni nič poznalo.
Pomiritev in ne sprava.
To je bil čas, ko je živelo še veliko akterjev, ki so preživeli grozote druge svetovne vojne in njeni posledice. Za razliko od mnogih se je Stipe zavzemal za pomiritev in ne spravo. Govoril je: »Sedaj po tolikih letih se mi , ki smo bili udeleženi v drugi svetovni vojni, lahko osebno pomirimo, , jaz osebno sem se že. Ne smemo pa pričakovati, da se lahko spravijo ideologije, principi, zaradi katerih se je vojna začela. To je izven posameznika, posebej še tistih, ki so bili subjekti teh principov«.
Udbovski računalnik .
Čeprav je bil visok funkcionar Službe državne varnosti , to nikoli ni izkoriščal. V začetku 90 let je imela SIM veliko težav z trditvami, da je imela izseljence v udbovskem računalniku…Nikakor nismo mogli dokazati, da so se naši predhodniki v 80 letih, v časih, ko še ni bilo osebnih računalnikov, priključili na velik računalnik za potrebe matične službe notranjih zadev. Glede na večje kapacitete le tega, je Ministrstvo za notranje zadeve proste kapacitete odstopilo, oziroma ponudilo institucijam, ki so delovale blizu tega računalnika na takratni Kidričevi ulici, med njimi je bila tudi SIM, poleg Hotela Slon, Centro Merkur in menda tudi glavne pošte. SIM je na njem imela le podatke naročnikov, ime in naslov ter do kdaj imajo plačano naročnino za revijo SIM, Rodno grudo.
Ko se je uporaba računalnikov povečala, ni bilo razlogov, da smo bili še povezani s tem računalnikom in prav po zaslugi Antona Stipaniča smo se »odklopili« in si omogočili svojega. To ne pomeni, da nam je Stipe pomagal, ker bi ga mi prosili, enostavno je vedel, da je iz več razlogov bolje, da to spremenimo.
Pisanje pisem bralcev.
Potem ko ni bil več aktiven v organih SIM, je na občni zbor vedno prišel in bil na njem tudi aktiven. Veliko časa je posvetil pisanju različnih prispevkov v pisma bralcev časopisa Dela. Posebej se je kot pravnik angažiral pri različnih stališčih do rehabilitacije škofa Rožmana. Spomnim se , da je polemiziral s takratnim javnim tožilcem Drobničem. Njegovi prispevki so bili vedno koncizni, polni podatkov in logičnega sklepanja, nikoli pa žaljivi.
Radioamater
Imel je velik hobi – radioamaterstvo, s katerim se je ukvarjal desetletja. V zadnjih desetletjih pa se je posvetil tudi pridelovanju vina refošk.
Belokranjec po rodu si je , potem ko je nastopil zaslužen pokoj, omislil v Kolombanu nad Ankaranom svoj vinograd, kateremu je posvečal veliko svojega časa.
Ampak navkljub vsemu se mi zdi , da je bilo radioamaterstvo na prvem mestu. Celo življenje je bil radioamater. Zbiral je tudi različne radioaparate in jih doniral belokranjskemu muzeju v Metliki.
Iskra
Mislim, da je bil Stipanič najbolj ponosen na obdobje, ko je vodil največje Jugoslovanko podjetje ISKRA. Ker je vedel, da sem na SIM prišel iz Raziskovalne skupnosti Slovenije, kjer sem se ukvarjal z mednarodnim znanstvenim sodelovanjem , mi je veliko govoril o pomembnosti in uspehih Iskre na raziskovalnem področju. Ko je ugotovil, da sem dodobra seznanjen s takratnim glavnimi usmeritvi znanstveno tehnološkega delovanja slovenskih podjetij, se mi je še bolj odprl. Prisoten je bil njegov elementarni pristop in urejenost tudi pri razumevanj znanosti.
Čeprav po osnovni izobrazbi pravnik, je ljubiteljsko zelo dobro poznal radiofonijo in elektroniko.
Vodenje Iskre mu je dalo širino, ki je presegala vse njegove kasnejše aktivnosti. Spominjam se, da mi je nekoč, ko sva govorila o oblikovanju uspešnih slovenskih blagovnih znamkah, umirjeno rekel: »Ko se spuščaš z letalom na letališče Caracas v Venezueli, se na največjem nebotičniku vrti osvetljena zvezda Iskre, podobno, kot je bila nekoč na vrhu stavbe takratne gospodarske zbornice na Ajdovščini v Ljubljani, seveda nekajkrat večja, da se jo vidi že nekaj tisoč metrov, preden letalo pristane«.
Velika pomoč pri izdelavi pravnih aktov SIM
Čas, ko je bil Stipe podpredsednik SIM, je bil posebej pomemben pri kreiranju dokumentov SIM. Situacija v Sloveniji se je močno spremenila. Potrebno je bilo spremeniti vse ključne dokumente, od statuta pa do drugih aktov o delovanju SIM. Upoštevati je bilo potrebno povsem novo situacijo. SIM se je morala spremeniti, iz nekoč iz osrednje institucije v nove okvire demokratične , večstrankarske družbe.
Stipe je bil predsednik statutarne komisije. Njegovo delo je bilo za SIM zelo koristno. Spominjam se, da sta bila v tej komisija še pokojni Franc Miklavčič in nekaj časa tudi dr. Jože Bernik, kasnejši predsednik Svetovnega slovenskega kongresa.
Spomnim se, da je bila glavna zahteva Stipeta, da mora biti delovanje SIM izvenstrarnkarsko in ne nestrankarsko, kot so zahtevali nekateri. Tu se je vidila njegova širina.
V tistih časih se je tudi formirala osrednja drža Republike Slovenije do tega problema . Spomnim se njegovih opozoril, da ni mogoče zavzeti principielno nepolitično držo do politike Slovencev po svetu , če se to veže na trenutni sestav državnega zbora. Jasno mu je bilo, da državni zbor vedno deluje politično in da je iluzorno pričakovanje, da bo DZ lahko deloval nepolitično.
Knjiga- Od pastirja do direktorja«
Tudi odšel je kot pravi gospod. Pripravljen, večino stvari, dilem v svojem življenju je razrešil. Tako kot je v svojem bogatem življenju delal, je splaniral tudi zadnjo fazo življenja.
V letih 2011 in 2012 je začel pisati avtobiografsko knjigo » Od pastirja pa do direktorja«. Spominjam se, da je nekega dne prišel v mojo pisarno in me vprašal, ali bi se strinjal, da z mojo sodelavko Vesno vsako sredo po končanem delu piše po njegovem diktatu spomine, za vnuke…
Seveda sem bil navdušen. Vedno je striktno prišel po končanem delavniku. Večkrat sem »pokukal« v Vesnino pisarno, kako poteka pisanje. Stipe je bil neverjetni discipliniran in koncizen. Večkrat je vstal in stoje diktiral, predstavljal sem si ga lahko kot direktorja Iskre.
Ko je knjiga izšla, sem se že upokojil. Pri pisanju knjige je bil prav tako principielen kot pri svojem siceršnjem delu in v življenju. Ko je pisal poglavje o SIM, mi ni povedal, kaj bo napisal, nič me tudi ni vprašal. Sodeč po vsebini poglavja o SIM menim, da ni v svoji knjigi olepševal dejstev in dogodkov. Tudi se s svojim pisanjem ni maščeval za kakšen dogodek v preteklosti. Vesel sem, da je izid knjige in predstavitev le te dočakal svežega in bistrega uma. Zadovoljen je bil z njo, kot verjetno s celim svojim bogatim življenjem.
Kovček 