Foto: Freiderik Hlebanja, drugi z desne

Ena izmed glavnih težav pri  pisanju mojega »kovčka« je veliko število izseljencev in njihovih zgodb na eni strani in na drugi pomanjkanje časa oziroma prostora, ki bi jim ga moral posvetiti.

Mnogo Slovencev, ki sem jih pri svojem dolgoletnem delu na Slovenski izseljenski matici srečal, je namreč  vse prevečkrat nenadoma umrlo in tako nisem  mogel  opisati kakšno njihovo aktivnost oziroma dobro delo. Velikokrat sem zaradi tega nesrečen, nejevoljen, včasih tudi jezen sam nase in si rečem: »Kako nisem mogle tega opisati, ko je bil še živ… Omeniti vsaj delček tistega, kar so si zasluzili še v času, ko so živeli in ustvarjali”.

Tak je tudi primer  Friderika Hlebanje iz Sao Paula v Braziliji. Leta 1990 sem Friderika srečal v Braziliji. Bil je tako mlad in močan. Priznati moram, da je bil  takrat  v senci brata Janeza. Čeprav sva se nato še nekajkrat srečala tudi v Ljubljani, ko je prišel na obisk,  o njem nisem vedel prav veliko.

Njegovega brata Janeza sem  uspel , vsaj malo, predstaviti v kovčku. Fric , kot mlajši » bo že še počakal«. Pa je smrt  nenadoma prišla tudi po njega in tudi o njem pišem sedaj, ko ga ni več med nami. Vedeli smo , da je nenadoma hudo zbolel. Na srečo je bolezen premagal, nato pa je prišlo do absurdne nesreče, pod seboj ga je pokopal traktor, s katerim je ljubiteljsko urejal svojo počitniško posest.

Zgodba Friderika Hlebanja  je zanimiva, svetla. Skupaj z ženo Margarido sta  v ogromnem Sao Paulu uspela s tovarno, ki še danes dobro posluje. Tako kot brat Janez, ki je začel z nič, je tudi Friderik oziroma Fric, kot so ga klicali najbližji,  šel po strmi, toda uspešni poti prizadevnega in pridnega slovenskega izseljenca.

Pred dobrimi tridesetimi leti  pa se jima je rodil  prizadet otrok, za katerega sta v začetku skrbela z ženo sama na svojem domu. Razmere v Braziliji za otroke s posebnimi  potrebami so neprimerljive s položajem v Sloveniji, oziroma v Evropi.  Brazilija je  ena izmed tistih držav, ki je po številu hendikapiranih ljudi med prvimi na svetu. Sami priznavajo, da je v Braziliji na tak ali drugačen način kar 10 odstotkov prebivalstva prizadetega, kar pomeni  za naše razmere nepojmljivih  16 milijonov ljudi.

Friderik z ženo ter brat Janez  so vedeli, da je napredek za hendikapirano osebo veliko uspešnejši znotraj skupine podobnih,  zato so prišli do zamisli, da bi zgradili dom za otroke, v katerem bi poleg Fričevega bili tudi ostali otroci z hudimi okvarami   in bili tako deležni boljše možnosti za razvoj oziroma življenje.

Za idejo sta navdušila še devet  drugih staršev s prizadetimi otroci. Janez je brezplačno odstopil svoje zemljišče in na njem so s kupnimi sredstvi in močmi zgradili dom, ki je po osmih letih delovanja  (1998) beležil izjemne rezultate.

V začetku so imeli enajst varovancev, za katere je skrbelo dvanajstčlansko osebje: od upravnice in psihologinje, do sester in kuharic. Dom je opremljen z vsemi potrebnimi pripomočki za nemoteno delo s tako hudo prizadetimi.

V sklopu doma je  velik park, v katerem je igrišče. Stavba sestoji iz skupnega prostora, jedilnice, prostorov za fizioterapevtsko delo, umivalnice, prostora za igre  in spalnice , v katerih spijo sami ali po dva skupaj.

Z veliko truda in potrpežljivosti psihologinje in ostalega osebja so dosegli zavidljivo raven organiziranega življenja skupine. Posamezniki znotraj nje  kažejo velik napredek. Posebej še, če ga primerjajo s položajem v ostalih  sorodnih  institucijah, ki so prevečkrat le umobolnice.  Praksa je pokazala, da največkrat  v teh institucija prihaja le do stagnacije  prizadete osebe, saj jim  ni nudena  tista potrebna  pozornost in skrb, ki ju za svoj razvoj nujno potrebujejo.

Z veliko ljubezni in vztrajnim ponavljanjem jim je uspelo doseči potrebno stopnjo socializacije in red, tako da delo in   življenje v tem domu lahko nemoteno poteka. Tak primer  medsebojne pomoči in solidarnosti  je v tem delu sveta  precej redek in zato vsega spoštovanja in posnemanja vreden. Posebej še zato, ker sta zakonca Hlebanja poleg svojega otroka omogočila bivanje še otroku  starejše ženske, ki živi v tem domu kot oskrbnica in si take hospitalizacije  svojega sina  drugače ne bi mogla privoščiti.

Le ljubezen do otrok, ki nimajo sreče, da bi lahko normalno odraščali in imeli polna samostojna življenja, lahko ustvari take pogoje, kot so v tem domu na posestvu Hlebanjevih v Sao Paulu.

Pogoje, v katerih lahko njihovo življenje  poteka nemoteno, z vso potrebno oskrbo in skrbjo, ki zagotavlja človeški duši in dostojanstvu primerno bivanje.

• Brazilija