Ko je v Ljubljani 20. novembra 1989, v starosti 90 let umrl priznani akademski slikar Božidar Jakac, nihče izmed nas 14 ustanovnih članov RC Ljubljana ni vedelo, da je bil tudi on predvojni član Rotary kluba Ljubljana.
Rotary kot eno izmed najstarejših humanitarno- poklicnih združenj na svetu, je bilo ustanovljeno leta 1905 v Chicagu. Hitro razvijajoče se društvo po celem svetu je zaradi začetka druge svetovne vojne prostovoljno prenehalo s svojo dejavnostjo. Po koncu vojne jo je leta 1945 obnovilo. Tega pa niso storile, oziroma niso dovolili takratni politični okviri držav s socialistično ureditev, med katero je sodila tudi Jugoslavija,.
Nekoč bogata aktivnost kluba je po letu 1945 povsem zamrla, čeprav je večina članov še živela in delala v Ljubljani. Ob tem dejstvu se je potrebno zamisliti: kako lahko z dekretom prenehamo misliti oziroma čutiti tudi o dobrih stvareh.
Točno 6.decembra 1989 smo imeli v Ljubljani ustanovno skupščino novega Rotary kluba Ljubljana. Takrat prvega v Jugoslaviji in drugega v eni izmed socialističnih držav vzhodne Evrope. Kot rečeno , nihče izmed nas ni vedel za Jakčevo aktivnost v našem klubu. Šele nekaj let kasneje so nekateri naši člani zvedeli preko njegove žene Tanje, da je bil tudi Božidar aktiven član našega predvojnega kluba.
Prijazna soproga nam je kasneje tudi omogočila uvid v njegov arhiv, ki sicer ni bil obsežen, toda zelo zanimiv. Posebej so bile verodostojne njegove skice ostalih rotarijcev. Najboljše smo uporabili tudi pri opremi našega Rotary salona v hotelu Union v prvem nadstropju, kjer so se sestajali enkrat tedensko tudi naši Rotary predniki pred drugo svetovno vojno.
Prav po zaslugi slovenskih izseljencev, ki so postali rotarijci v različnih državah, se je o tej aktivnosti spet začelo govoriti.
Toda o tem kaj več kdaj drugič. Za začetek pa je , vsaj po mojem mnenju, dobro, da osvetlimo like, oziroma aktivnosti nekaterih slovenskih izseljencev, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z Rotary.
Tako sem se odločil, da v svojem »kovčku« odprem posebno poglavje o Rotarijcih. Zato tokrat malo več o slikarju Božidarju Jakcu.
Foto: Jakac na Bledu portretira kralja Petra
Kot akademski slikar je bil sprejet v Rotary klub Ljubljana 9. novembra 1932 leta. Takrat je klub štel 35 članov.
Klub je deloval v distriktu 77 (Jugoslavija) . Leta 1935 ga je sestavljalo 19 klubov in 498 rotarijcev. Klubi so bili v Banji Luki, Beogradu, Dubrovniku, Zagrebu, Vukovarju, Ljubljani, Mariboru, Novem sadu, Zemunu, Varaždinu, Osijeku, Pančevu, Sarajevu, Karlovcu, Skopju, Splitu,Subotici, Sušaku, Šibeniku. Leta 1940 je za nekaj mesecev začel deloval tudi RC Kranj s 84 člani, ki pa je kmalu skupaj z ostalimi Rotary klubi tako v Jugoslaviji kot tudi po svetu zaradi druge svetovna vojne začasno prenehal delovati.
Božidar Jakac je v letih 1929-1930 preživel dve leti v ZDA. Vseskozi je bil v pismenih stikih s svojim prijateljem pesnikom Miranom Jarcem, doma prav tako iz Novega mesta.
Po prejetih pismih iz Amerike je Miran Jarc priredil knjigo v dveh delih z naslovom Odmevi rdeče zemlje. Knjiga, ki jo je izdala Jugoslovanska knjigarna iz Ljubljane leta 1932, je bogato opremljena z Jakčevimi deli .
Ta knjiga, relativno nepoznana, je temeljna za poznavanje Božidarja Jakca. Ne samo poznavanje kot slikarja, temveč predvsem kot človeka, ki veliko razmišlja o sedanjosti oziroma bodočnosti. In predvsem o kulturi, natančneje o narodovi kulturi.
Pretresljivo je njegovo razmišljanje zadnjega dneva, ko čaka na povratek v domovino:
Kje sem ? Zbudil sem se iz sanjskega filma spominov dolgih, dolgih mesecev. Koliko podob je utonilo v pozabljanju, koliko se jih je spojilo z novimi in privzelo drugačen obraz. Ali skozi vse se je vila živo rdeča nit življenja, ki ga žene skrivnostna sila do še v temi neznanosti skritega konca.
Kje sem? Slonim na ob zidku stotretjega nadstropja nad štiri sto metov visokega velikana, ki ga je zgradila človeška roka. Ime mu je Empire State Building, najvišja stavba na svetu. Pod menoj vstaja kot fantom ves ogromen New York. Lahno se prelivajo od sonca obsevane meglice pod nami in skozi to kopreno vidim filigransko izdelane stavbe ,malih in velikih nebotičnikov, ki vsi tonejo pod tem najnovejšim gigantom, najdrznejšim spomenikom moderne tehnike. V vsešir brni in šumi New York globoko spodaj, na obrežju se gnetejo velikanske ladje, zdaj samo lične igračke za otroke. Med njimi se sveti tudi Vulcania, ki me bo še danes odpeljala v sončno bleščavost oceana, in preko njega v objem moje ljubljene domače zemlje.
Foto: Ponos Kozlovičevega ladjevja iz Trsta – Vulkanija, s katero je v ZDA priplul in odplul Božidar Jakac
Ob tej uri, ko zrem poslednjič na to silno mesto, ki je v njem utelesil ameriški civiliziranec prav tako mogočni ritem življenja, kot ga je priroda s canyonig ali pa v Niagarskih slapovih, slišim v duhu himno ameriškega pesnika:
Čujte me:
Jaz sem Amerika!
Skozi noč prihajam, gorim in gorim,
Da razženem temo! Elektrika sem
In kakor nebo, ki bliske razkriža, izkrešem iz ulic in cest razkrižja plamenov.
Jaz sem Broadwy, Vi morate kupovati pri meni,
Vse, vse, kar iztrgam iz svoje zemlje,
Iz svojih gora, iz jezer in rekla,
Iz svojih zvezda in nebes.
Jaz sem srce »Novega sveta«
Afrika, Azija, Evropa- Ho! Ho!
Mrtev je stari svet, jaz sem bodočnost!
Čujte me, čujte:
Prijaham skozi noč,
Poglej me, dvomnljivec, prolsuhni mi:
Jaz sem bahač!
»Včeraj« – ha, to je že prošlost, je zgodovina.
V veliki knjigi obrnil sem novo starn:
Jutri me videla bo .Evropa.
Ko je isti dan, sedaj že na Vulcaniji delal rezime svojega dvoletnega bivanja v ZDA, se je spraševal: “Kako se vračam, čemu sem potoval?” Je bil pomirjen. »Hotel sem videti tujino, tisto najbolj jekleno in daljno tujino, da bi najčisteje začutil pesem svoje duše v sozvočju s slovenskim življenjem, da bi ob svoji uri nekoč dovršil izraz svojega gledanja na svet in da bi znal oceniti položaj dežele, iz katere izhajam”.
Foto: Božidar Jakac, prvi z desne, skupaj z zavezniško misijo v NOB med drugo svetovno vojno
Pomiril se je s seboj, da je odšel v svet tudi zato, da se zaveda temeljne vrednosti resnice – resnica pa je samo v organski rasti. Soočil se je s temeljno dilemo, ali naj preskoči v razvoju samega sebe, kakor preskoči globel most, ki je bil umetno narejen samo za desetletja.
Iz Amerike se je vrnil s spoznanjem, da moramo gojiti v sebi samo to, kar je slovensko, da se moramo odvrniti od zapadnjaštva, ki da je naša sodobna bolezen. Bil je prepričan, da ne potrebujemo amerikanstva, babilonskih stolpov velemestne civilizacije, ne v življenju in ne v umetnosti.
Na krovu Vulkanije je bil zaskrbljen zaradi » tujega vetra, ki veje preko naše zemlje, ravno v času, ko smo postavili spomenik »najglobljemu » Slovencu – Ivanu Cankarju” ( kip Ivana Jurkovića na Vrhniki) 1930). Negotov je , ko se sprašuje; »Ali smo še dovolj zdravi, da se bomo uprli njegovim valovom.”
Skrbelo ga je, kakšne bo našel prijatelje in znance, s katerimi se je srečeval v skupnem delu.
Zaključil pa je svoje dopisovanje s prijateljem Miranom Jarcem z rekom, ki se sliši kot obljuba in verjetno je to bil tudi notranji napotek pri njegovem kasnejšem delu: »Delaj, oblikuj samo iz sebe, to je edina zapoved, ki drži za vse čase. In če mi je Amerika sama ta spoznanja odkrila, poglobila in utrdila, mislim, da sem izpolnil skriti namen svojega potovanja po rdeči zemlji«.
Kovček 