87 let je že minilo, odkar so študentje iz Julijske krajine, študirajoč v Ljubljani postavili  v »vrtiču«  Ljubljanske Univerze spominsko ploščo posvečeno štirim  žrtvam  prvega Tržaškega procesa: Ferdinandu Bidovcu, Franju Marušiču, Zvonimirju Milošu in Alojziju Valenčiču .

To so bili prvi borci za enakopravnost slovenskega življa v Italiji in za samostojno Slovenijo.  Za svoje  cilje so plačali največjo ceno – svoje življenje. Za takratno italijansko državo pa so bili to zgolj teroristi, ki jih je bilo potrebno kaznovati za njihova  teroristična dejanja, kot npr.  postavitev bombe v uredništvu časopisa Picollo v Trstu.

Politični sistem, ki je v Italiji po prvi svetovni vojni korak za korakom ukinjal obljubljene  pravice slovenski in hrvaški skupnosti,  je zbudil  njihov odpor , na katerega  pa je  Italijanska država odgovorila  z  ukinitvijo  demokratičnih  oblik življenja. Kasneje je uvedla še gospodarsko izkoriščanje.  Le to in ostali  pritiski so pri slovenski in tudi hrvaški  skupnosti  porodili  ostrejše oblike boja . Predvsem pa so  obudili odpor celotnega slovanskega prebivalstva v Italiji. V tem času je tudi nastala organizacija TIGR ( Trst, Istra, Gorica, Reka – naša je pravica).

Odgovor italijanske države pa je bil hiter in oster. Brez prizivna odločitev vrhovnega vojaškega sodišča v Rimu, ki je prav za ta primer  četverice obtožene za terorizem celo prestavil mesto  odločanja iz Rima v Trst.

Rok izvršitve obsodbe je bil nenavadno hiter, zgolj nekaj ur. Še 5. Septembra  1930 popoldne je potekala glavna obravnava in že zvečer je bila izrečena obsodba.  Naslednji dan zgodaj zjutraj je bila v Bazovici že izvršena usmrtitev štirih žrtev.  To naglico so študentje razumeli kot nov pritisk na državo Jugoslavijo, ki je prav  6. septembra istega leta  v Ljubljani podeljevala jugoslovanski  polkom  nove jugoslovanske zastave.

Prav zato so v osmrtnici, ki so jo  13. septembra 1931 objavili slovenski in hrvaški študentje, zbrani v Ljubljani, povezali prezgodnjo smrt  bazoviških  junakov, rekoč:  » Tujčev svinec je izvabil še zadnje rdeče življenjske rože iz mučenih teles štirih junakov  in  te čudežne rože bodo krasile nove zastave naših slavnih polkov«.

Študentje,   formalno iz države Italije, so seveda novo državo obravnavali v skladu z njihovimi pričakovanji in željami.

Ljubljanski študentje,  v glavnem doma iz Trsta, Gorice, Reke in Istre,  združeni v  »Akademski omladini«,  so bili prizadeti , da se po njihovem  mnenju nedolžne junake tako kruto kaznuje. Takšnega  mnenja je bila skoraj vsa takratna evropska javnost.  Širom Evrope  so odmevali glasni protesti, zoper takratno  italijansko politiko. V Bratislavi so se Slovaki  celo pripravljali za postavitev podobnega spominskega obeležja, kot je bil postavljen v Ljubljani.

Konec 1931 so študentje slovesno postavilo spominsko ploščo bazoviškim žrtvam pred Univerzo v Ljubljani na Kongresnem trgu. To je bilo skromno obeležje  plošče z vpisanimi imeni  Ferda Bidovec, Franja Marušiča, Zvonimira  Miloša  in  Alojzija Valenčič, z  majhnim križem in napisom Slava.

V ta namen so bile v Ljubljani izdane tudi posebne mobilizacijske razglednice, iz katerih je razvidna veličina dogodka.   Takratni slovenski časopisi so pisali, da je bil prostor pred Univerzo in del Kongresnega trga  poln obiskovalcev. Prevladovali so Primorci, mnogi oblečeni v tržaške narodne  noše.

Zato je plošča, narejena iz repenskega kamna, ki je stala  pred  Univerzo v centralnem delu »vrtiča«, postala simbolno mesto za zbiranje študentov ob določenih manifestacijah. Kmalu je prerasla v simbolno zahtevo za popravek krivične Rapalske meje.  Ni slučaj, da jo je takratna ljubljanska občina imenovala  “Plošča zasedenemu ozemlju pred Univerzo”.

Prav  avtonomnost je omogočala vodstvu takratne univerze, da se je zoperstavljala posamičnim poskusom  odstranitve omenjene plošče, ki pač ni bila razumljena kot primer izogibanja iredentističnim poskusom, za katere sta se zavezala takratni italijanski grof Ciano in jugoslovanski predsednik Stojadinović v meddržavnem sporazumu med Jugoslavijo in Italijo o izogibanju iredentističnih dogodkov leta 1937.

26.2.1942 pa je visoki komisar za ljubljansko pokrajino s posebnim odlokom ukazal odstraniti in uničiti vse neitalijanske zastave in fotografije bivših osebnosti preostale jugoslovanske države ali embleme in simbole ter stenske napise te države. Prav tako je odredil, da se vse predmete odstrani in da se takoj zažgejo ali kakorkoli uničijo po nalogu in pod osebno odgovornostjo predstojnikov uradov. To je bil razlog, da je bilo spominsko obeležje Bazoviškim žrtvam pred Univerzo v Ljubljani po tem datumu odstranjena in uničena.

Vsi štirje junaki so izhajali iz Trsta, oziroma njegove okolice in prav morje in zrak, ki so ga občutili, so navdihnili avtorja nove plošče prof. Pezdirca.  Novo spominsko obeležje spominja na valove v prepričanju, da vse valovi, vse prihaja in odhaja.

Že Ivan Cankar je v svojem  zadnjem znamenitem govoru  24.4.1907 napisal: »Trst predstavlja pljuča Slovenije, Ljubljana pa njeno srce«.

Študentje pa so nedvomno tista kri, ki povezuje oboji mesti.

Foto: Rektor Univerze prof. dr. Stane Pejovnik se zahvaljuje prof.dr. Vladimirju Pezdircu avtorju novega obeležja v Ljubljani. Ob rektorju prof.dr. Žiga Turk Minister za izobraževanje v vladi Republike Slovenije leta 2012

Odstranitev plošče je seveda sovpadla z vojnim časom, ki je takrat divjal. Po osvoboditvi leta 1945 pa vse do  pomladi 2012  nihče ni pomislil ali poskusil ploščo postaviti nazaj na staro mesto.

Slovenska izseljenska matica (SIM)  je bila poleg Univerze v Ljubljani in Mestne občine Ljubljana glavni pobudnik ponovne postavitve spominskega obeležja Bazoviškim žrtvam.  Pri tem je SIM sledila  svoji osnovni usmeritvi in  ideji enotnega slovenskega kulturnega prostora.

Pri tem je  bilo za SIM osrednjega pomena, da na ta način prispeva k oživitvi  samozavesti slovenskega narodnega telesa v Italiji in drugod po svetu.

Tako je oživitev spomina na Bazoviške junake primer spoštovanja preteklosti in krepitev vere v bodočnost pri ohranitvi slovenske skupnosti v Italiji in drugod po svetu.

Foto; Rektor Univerze v Ljubljani prof. Stane Pejovnik, Predsednik Ustavnega sodišča republike Slovenije, prof.dr. Ernest Petrič. Župan Mestne občine Ljubljane Zoran Jankovič in glavni tajnik Združenja slovenska izseljenska matica Janez Rogelj ob ponovni postavitvi spominskega obeležja 2012

Spominsko obeležje so v septembru 2012 postavile organizacije TIGR, SIM, Mestna občina Ljubljana, Univerza Ljubljana in Odbor za obeležitev spomina na Bazoviške žrtve iz Trsta. Plošča ostaja močan materialni dokaz prisotnosti poštenih vzgibov Slovencev izven Slovenije k ohranitvi in celo širitvi slovenske zavesti.

Včeraj,  7. septembra 2018 je bila v Ljubljani osrednja prireditev v čast Bazoviškim žrtvam.

Osrednji govornik je bil zgodovinar- publicist   Vili Prinčič iz Trsta, ki je poudaril aktualni vidik borbe proti novim oblikam fašizma. Dr. Savin Jogan, predsednik Društva TIGR je podal celovit prikaz dejavnosti te organizacije, podžupan Mesta Ljubljane Aleš Čerin je izrekel priznanje Bazoviškim žrtvam in ponos, da je spominsko obeležje v Ljubljani.  Predstavnik Združenja Slovenska izseljenska matica  Janez Rogelj pa je  poudaril zanj dve temeljni ugotovitvi v zvezi s ponovno postavitvijo spominskega obeležja;   ni  mogoče  prikrivati  zgodovinskih dejstev, tako je bila prvotna plošča sicer odstranjena, toda po 70 letih ponovno postavljena. In drugo, sedaj, ko je minilo več desetletij od procesa v Trstu, bi bilo smotrno razmisliti o novih naporih po uravnoteženi, trezni in strokovni dopolnitvi ali celo po preveritvi izvedenih procesov  v zvezi z dogodki v Trstu in okolici leta 1931, oziroma dogodkov, ki so se dogajali  Trstu  in okolici leta 1930.

 

 

 

 

• SIM