Foto: Današnje Petkovškovo nabrežje v Ljubljani. Tu nekje je bila Ložarjeva gostilna “Pri kaplanu”
Čeprav je slovenska skupnost v Braziliji maloštevilna pa se v Bela Horizontu, glavnem mestu brazilske province Minas Gerais še danes nekateri tam živeči Slovenci radi spominjajo ing. Janez Ložarja pa čeprav je minilo že 32 let od kar ga ni več med živimi.
Janez Ložar se je rodil 11.maja 1913 v Ljubljani. Starši so bili lastniki gostilne »Pri kaplanu«, ki je stala na levem bregu Ljubljanice, med Tromostovjem in Zmajskim mostom v strogem centru Ljubljane. Po končani klasični gimnaziji se je vpisal na elektrotehniko in jo tudi na ljubljanski univerzi končal. Njegova prva delovna postaja je bila v tovarni pohištva Duplica pri Kranju, ki se je po drugi svetovni vojni preimenovala v Stol.
Izhajajoč iz katoliške družine ga je že na Univerzi pot vodila v Marijino kongregacijo, kjer ga sta ga posebej zanimalo ; gospodarstvo in politika. V tistem času se je njegova skupina, sicer maloštevilna, že začela spopadati z takrat relativno močno komunistično študentsko mladino, ki jo je vodil Boris Kidrič. V Janezovi skupini je bil takrat tudi brat Slavko Ložar. Le ta je v Ljubljani končal pravno fakulteto in je bil častnik domobranske vojske.. V maju 1945 je bil vrnjen iz Vetrinja in tu je bil tudi ubit. V omenjeni študentski skupini ki je želela pomagati univ. prof. dr. Lampretu Ehrlichu, ki je bil že leta 1931 duhovni vodja katoliških študentov in direkten nasprotnik prevelikemu vplivu komunističnih študentov na Ljubljanski Univerzi so bili še ; Maks Lah, Kazimir Kukovič, Matej Poštuvan, Ciril Žebot in Ferko Cesar in še nekaj drugih.
Maja 1945 se je Janez Ložar umaknil oziroma pribežal na Koroško. Tu se ni pridružil nobeni večji skupini domobranskih beguncev, ampak se je z majhno skupino prijateljev stražarjev nastanil v nekdanjem Ehrlichovem slovenskem dijaškem domu na Ahacljevi ulici v Celovcu. Ta dom je bil zaradi bombardiranja sicer precej poškodovan in brez stanovalcev, zato se je Janez Ložar s svojimi prijatelji z dovoljenjem Ehrlichove sestre Mici naselil v njegovih ruševinah. Z nekaj zasilnimi in naglimi popravili je v začetku njegovega begunstva kar dobro služil študentovskim brezdomcem za zasilno zatočišče.
Kot dober elektro inženir z izkušnjami mu ni bilo težko najti zaposlitev. Že v begunskem centru v Avstriji si je izbral Brazilijo kot državo v kateri bo živel in delal. V Sao Paulu je bil zaposlen v dveh strojnih tovarnah kot vodja vzdrževanja. Vlažna klima v Sao Paulu pa ni odgovarjala njegovemu zdravju tako je leta 1951 sprejel mesto vodje nabave v podjetju ZEMI. Tu so mu kmalu priznali njegovo inženirsko diplomo iz Ljubljane. Tudi zaslužek je bil boljši, saj si je kmalu mogel kupiti precej veliko posestvo, kjer je gojil kmetijske pridelke. Najel je delavce-domačine, jim sezidal lične, udobne stanovanjske hišice in se zelo čudil, ko so se čez nekaj časa spet preselili nazaj v svoje iz palmovih vej spletene kolibe.
Bil je bister opazovalec dogajanj okrog sebe tudi v Braziliji. Kadar in kjer je opazil kako pomanjkljivost v državni ali pokrajinski upravi, je takoj pismeno sporočil svoje proteste in pripombe z nasveti za izboljšanje na pristojno mesto: dopisoval si je z ministri in je npr. takratnemu ministru za gospodarstvo dal nekaj zelo praktičnih predlogov in dopolnitev k še sedaj izvajajoči se gospodarski reformi — »plan cruzado«.
Vse do smrti je zelo skrbel za svoje nečake, otroke svojega brata Slavka, ki je v drugi svetovni vojni umrli. Zelo je podpiral slovenske ustanove in zlasti slovenski zdomski tisk. Bil je naročen na vse slovenske publikacije, ki jih je zasledil kjerkoli po svetu, in jih tudi redno plačeval. Ker je bil tujec v svoji okolici, bi človek mislil, da ga ljudje niti niso poznali. Pa ga je k zadnjemu počitku spremilo nekaj čez sto ljudi; pogrebne molitve je opravil salezijanski duhovnik, kamor je ob nedeljah in praznikih zahajal k maši.
Kovček 