Izseljevanje slovenskega prebivalstva je bilo vedno le del širšega, splošnega jugovzhodnega evropskega toka izseljenstva, ki je z vzhoda in juga potekal na zahod in sever Evrope. Njegov začetek sodi v 19. stoletje, ko je začelo prebivalstvo Evrope skokovito naraščati. V letih od 1860 pa do 1910 se je na primer iz Evrope izselilo že okoli 410 milijonov ljudi.
Množično izseljevanje, tudi Slovencev iz Avstro-ogrske, se je začelo leta 1870. Najmočnejši val je sledil 1890. leta in je trajal do začetka prve svetovne vojne, ko se je izselilo povprečno 8.000 Slovencev na leto. Slovenski narod je bil v 19. stoletju pretežno kmečki, prevladovali so mali kmetje, ki pa zardi nenehnih gospodarskih kriz propadali in se proletarizirali ter odhajali v tujino. Zaradi navedenega vzroka se je konec 19. stoletja začelo izseljevati veliko mladih žensk in mater iz Goriške v Egipt; pozneje so dobile ime aleksandrinske.
Propadalo je tudi železarstvo, ki je dotakat zagotavljalo veliko delovnih mest. Zaradi visoke natalitete ni bilo dela za vse ljudi, temu pa so se na začetku 20 stoletja pridružile še rudarske stavke, zaradi katerih so morale domači kraj zapustiti številni organizatorji delavskih stavk.
Ob koncu 19.stoletja je avstro-ogrska oblast izseljevanje sicer skušala omejiti oziroma preprečiti, vendar so se ljudje kljub temu izseljevali ilegalno, tako da danes ne moremo natančno ugotoviti, koliko ljudi se je pravzaprav resnično izselilo iz slovenskega ozemlja. Ugotovljeno, da se je do prve svetovne vojne izselilo približno 300.000 Slovencev. Od tod tudi mnenje, da lahko govorimo o četrtini slovenjega naroda, ki živi na tujem. Čas pred prvo svetovno vojno so na ozemlju današnje Slovenije označevale predvsem prezadolženost kmetij, slabe letine, denarna kriza in slabe možnosti za zaposlitev ter vojna napetost kot posledica treh balkanskih vojn.
Avstrijska monarhija do leta 1832 ni poznala pojma izseljenec. Na ta izraz naletimo šele v »patentu« iz leta 1832, ki je izseljenca opredeljevala za osebo, ki zapusti državo in se vanjo ne vrne več. Avstrijski zakon iz leta 1868 je razglasil izseljevanje za svobodno, edina omejitev je bila za vojaške obveznike, ki jim je prepovedal izseljevanje, dokler niso odslužili vojaškega roka. Deželno predsedstvo je vodilo pregled nad izseljevanjem ter preprečevalo zdravniški pregled vojaškim obveznikom. Pozneje pregleda ni več opravljalo deželno predsedstvo, temveč policijski oddelek. Treba je tudi poudariti, da upravni sistem, ki je obravnaval izseljenstvo, ni bil enak v vseh avstrijskih deželah.
Kovček 