Po prvi svetovni vojni se izseljevanje iz naših krajev ni zaustavilo, spremenile so se le smeri izseljevanja. Primorski Slovenci, ki so v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno živeli pod Italijo, so se zaradi težkih gospodarskih razmer in nacionalnih pritiskov fašistične Italije še vedno izseljevali predvsem v dežele Latinske Amerike. Prav tako pa so se predvsem iz Benečije množično izseljevali v rudarske predele Belgije.

Po omejitvi priseljevanja ne angleških narodov v ZDA so se Slovenci z območja Kraljevine Jugoslavije  začeli izseljevati v Kanado ter konec dvajsetih let preteklega stoletja čedalje bolj v dežele zahodne Evrope, Franciji, Belgijo, Nizozemsko, Nemčijo. Kriza v dvajsetih in tridesetih letih je pripeljala slovenskega delavca predvsem v rudnike. Tu so nameravali ostati le toliko časa, da bi si gmotno opomogli in rešili zadolženo kmetijo, morda dokupili še kaj zemlje, nato pa bi se vrnili.

Leta 1918, ko je bila ustanovljena država Srbov, Hrvatov in Slovencev, je bilo v Beogradu ustanovljeno Ministrstvo za socialno politiko, ki je vodilo izseljenske posle. Pri narodni vladi SHS za Slovenijo in pozneje pri deželni vladi Slovenije je za to področje skrbel Oddelek za socialno politiko. Z uredbo iz leta 1921 je bil pri Ministrstvu za socialno politiko ustanovljen odsek za priseljevanje ter izseljevanje.

Leta 1929 je bil ustanovljen Ministrstvo za socialno politiko in narodno zdravje, pri katerem so ustanovili Izseljenski odsek, ki je skrbel za problematiko izseljenstva. S tem  letom je Kraljevina Jugoslavije začela zares skrbeti za svoje izseljence. Res pa je , da je Jugoslavija že  v letu 1927 z nekaterimi državami sklenila prve pogodbe o izmenjavi delavcev.

 

Leta 1928 je bil v Ljubljani ustanovljen Izseljenski urad, ki se je po ustanovitvi Dravske banovine preoblikoval v Izseljenski referat Dravske banovine. Ta referat je razpolagal z 250.000 takratnih dinarjev za podpiranje izseljencev, priseljencev in njihovih dobrodelnih društev za pošiljanje duhovnikov in učiteljev v izseljenske  kolonije. Pri hranilnici Dravske banovine je il leta 1932 ustanovljen poseben sklad za podpiranje izseljencev povratnikov.

Dravska banovina si je v tistem času močno prizadevala, da so bili v večjih naselbinah ustvarjeni jugoslovanski konzulati ter nastavljeni izseljenski odposlanci in izseljenski dopisniki. Prvega izseljenskega odposlanca za Francijo je imenoval takratni zunanji minister dr. Gosar.

Takratna država je imela poleg posebnega  Oddelka za izseljevanje pri socialnem ministrstvu v Beogradu še osrednji Izseljenski komisariat s sedežem v Zagrebu. Ta komisariat je sodeloval z izseljenskimi odposlanstvi v Parizu, Metzuju, Lilu, Bruslju, Düsseldorfu, New Yorku ter Buenos Airesu.

Kot rečeno, šele leta 1927 je takratna Jugoslavija sklenila prve pogodbe o izmenjavi delavcev. Številni izseljenci so te pogodbe kritizirali, saj so nekateri živeli več kot 15 let, ne da bi se država zanimala za organizacijo zaščitnega dela med izseljenci. Kritiki tistega časa, kot na primer Alojz Kuhar, takratni urednik časopisa Slovenec je zapisal: » Bilanca našega izseljenskega delovanja pred drugo svetovno vojno je, kar se tiče državne politike, žalostna; ne samo da nismo leta.doma storili  vsega, temveč tudi v tujini nismo zanje tako rekoč ničesar dosegli. O kakšnem načrtnem delu, ki bi izseljence usmerjalo v določene države, jih tamkaj združili v strnjene naselbine, ki bi bile zavarovane s primernimi mednarodnimi pogodbami in gospodarskimi ter kulturnimi ukrepi, pa raje ne govorimo«

Poleg že prej naštetih  upravnih organov se je z izseljenskimi vprašanji ukvarjala še Rafaelova družba, ki je sicer kot podružnica avstrijske Rafaelove družbe delovala od 1907 do 1924. Leta 1927 pa je bila v Ljubljani znova ustanovljena s podružnicami v Mariboru in Murski Soboti. Družba je skrbela za izseljence in jim zagotavljala pomoč tako na verskem kot na narodnem in socialnem področju.

Novi Rafaelovi družbi je dal zagon pater Kazimir Zakrajšek, ki je zaslužen za to, da je bila beseda izseljenec sploh popularizirana v Sloveniji. Sočasno pa je opozarjal, da je izseljenstvo »smrtna bolezen« narodovega telesa. S skrbjo za izseljence so se v  Sloveniji začele takrat organizirati izseljenska nedelja, izseljenski tedni, izseljenski kongresi in na koncu Izseljenska zbornica.

V pionirskih časih slovenskega izseljenstva, zlasti od leta 1880, je delovanje te družbe na slovenske izseljence dobro vplivalo in ne smemo se čuditi, da so imele prve slovenske organizacije v tujini svoje jedro v slovenski Cerkvi. Tako so v Ameriki rasle številne slovenske cerkvene stavbe, slovenska Cerkev pa je izpolnjevala to, kar je slovenski izseljenec  v tujini pogrešal; ljubezen do domače govorice, in sicer s slovensko cerkveno pesmijo, ki se mu je zdela v tujini še vse bolj mogočna kakor na Domačih tleh.

Tudi prve slovenske šole med slovenskimi izseljenci so ustanovili izseljenski duhovniki, in ti so v tujini prav tako začeli izdajati slovenske verske časopise, brošure in knjige. Še leta 1925 je imela Mohorjeva družba samo med Slovenci v ZDA okoli 14.000  naročnikov, Vodnikova družba nekaj nad 100, Cankarjeva družba pa le nekaj posameznikov. Med Slovenci v severni in južni Ameriki je bilo do leta 1930 čes 15.000 naročnikov, Slovenca, Bogoljuba in Domoljuba. Tudi  še v času ustanovitve Slovenske izseljenske matice je samo v ZDA delovalo  51 popolnoma samostojnih slovenskih župnik in še 110 mešanih.

S prihodom izseljencev, ki so bili organizirani v delavskih organizacijah – taka sta  bila denimo Jože Zavratnik in Etbin Kristan, so nastali tudi »progresivni slovenski listi«, kot sta bila Prosveta in Proletarec ter  knjižna izdaja Socialne matice.

Tudi za obdobje pred drugo svetovno vojno lahko na podlagi pisnih mnenj izseljencev trdimo, da so za izseljence  še največ storila civilna društva.

 

 

• Zgodovina izseljevanja - Slovenija