Glede na dejstvo, da je bilo leta 2011 v Malmöju zastopanih 174 držav in se je v tem mestu sporazumevalo v 150 jezikih je razumljivo, da so bili v njem zastopanih tudi pripadniki nekoč skupne države Jugoslavije  in ne samo Slovenci. Tako so bili Srbi  celo na drugem mestu kot najštevilčnejša  tuja skupina v mestu, Bosanci pa so bili na petem mestu. Slovenci smo bili v z nekaj stotimi -600  pripadniki bolj na obrobju nacionalne  razprostranosti v tem mestu.

Ko so se Slovenci dodobra naselili v Malmöju  so  člani društva Planika  vsaj formalno sodelovali z naslednjimi društvi iz  nekdanje  nekdanje skupne države;

• Jugoslovansko društvo BALKAN
• Jugoslovanska folklorna skupina KOLO
• Jugoslovansko društvo MAKEDONIJA
• Jugoslovansko društvo VUK KARADZIC
• Športno društvo MLADOST
• Kulturno društvo BIRLIK
• Jugoslovansko društvo PRESPA
• Kulturno umetniško društvo SRBIJA
• Kulturno društvo KOSOVO
• Literarno društvo NJEGOS
• Glasbeno društvo JUGOSLAVIJA
• Hrvaško kulturno društvo MARJAN

Omenil sem že, da so Slovenci  zaceli prihajati v Malmö  leta 1964. Posamezniki so zaceli prihajati neorganizirano, celo stihijsko. Ko pa je marca 1967 začel veljati jugoslovansko švedski sporazum o jugoslovanskih delavcih, se je ta stihijsko doba končala. Od tega datuma dalje so prihajali v Malmo le tisti delavci, ki so imeli zagotovljeno delo in stanovanje.  Ter predvsem  tisti,  ki so pridobili dovoljenje za delo. Le tega je bilo možno pridobiti le pri švedskih diplomatsko konzularnih  predstavništvih v Jugoslaviji.

V >rodni grudi< edini specializirani reviji za Slovence po svetu je bilo leta 1972 objavljeno pismo M.K. iz Malmeja.ki pove veliko o prvih vtisih Slovencev v tem mestu;

Življenje tukaj je zelo enolično, posebno zdaj pozimi, ko je skoraj ves dan tema. Zjutraj hitimo na delo, zvečer hitimo domov. Tistim, ki imamo družine, čas hitreje mineva, sedaj dela nikoli ne zmanjka. Zelo dolgočasne so tukaj nedelje, posebej se v zimskem času. Človek ne ve, kam bi se dal. Ce koga povabiš domov, ali če kdo nas povabi, to je edino razvedrilo. Ni pa tako samo pri nas v Malmöju, v glavnem smo vsi tukajšnji Slovenci na tem. Ostali imajo namreč svoje klube in kakšne prireditve, pa jim čas prijetenje mineva.

Slovenci v Malmöju so si kmalu, ko so 1974 ustanovili društvo –bilo je četrto slovensko društvo na Švedskem , zaceli prizadevati, da bi za svoje otroke v šolah, kjer so se šolali ustanovili poleg rednega pouka tudi oddelke, kjer bi se izpopolnjevali tudi v slovenščini. Ta zelja se jim je uresničila 27.februarja 1971 ko  je pričela z delom slovenska sola za otroke naših rojakov. Na soli Rosengord je vsako soboto vodil slovenski učitelj Borut Penko. Pouk je trajal po dve uri. V prvo skupimo se je prijavilo deset otrok. Pouk je bil brezplačen.

Po dveh letih se je učitelj Penko vrnil v Slovenijo. Za njim je leta 1973 v soli prevzel pouk Franc Šprah. Švedske oblasti so dovolile, da bo učence lahko poučeval na njihovih šolah pod pogojem, da so v vsaki soli vsaj trije kandidati.

Tako je postal Franc Šprah potujoči učitelj slovenskega jezika. Potoval je po različnih krajih, toda medtem se mu je  nabralo precej novih učencev  in tako ni bil ni bil več sam kos svojemu delu.

Sredi leta 1977 mu je priskočila na pomoč Marjeta Isaevska. Oba potujoča učitelja sta  si porazdelile delo in pouk je v zadovoljstvo staršev zadovoljivo stekel. Konec istega leta je zaprosila za poučevanje slovenščine pri dopolnilnem pouku Lidija Popotnik, ki je imela dokončano višjo izobrazbo. Bila je sprejeta v delovno razmerje, vendar pa se je pokazalo, da je otrok za vse tri učitelje premalo. Vse to je izzvalo polemike med starši otrokov, ki so bile zal, v največjo škodo prav njim.

Od učiteljev je ostal samo Šprah, ki pa je sam lahko poučeval le polovico otrok. Ostala polovica učencev pa je od začetka do oktobra 1978 ostala  brez slovenskega dopolnilnega pouka. Sredi decembra 1978 je tudi Franc Šprah prenehal s poučevanjem. Tako je vseh 35 prijavljenih otrok ostalo brez učitelja, ki bi jim hotel in seveda tudi znal predstaviti slovenski jezik in domovino od koder izhajajo.

Na oglas Društva po iskanju novega učitelja se je prijavila mlada Estera Grujic, ki se je takoj zaposlila za polen delovni čas. Poučevala je 19 otrok. Kljub začetnim težavam in pa dejstvo, da je bila Grujićeva  malo časa na Švedskem in ni poznala dovolj dobro razmer na Švedskem, se je pouk slovenščine v tistem času zadovoljivo odvijal. Glavni problem, ki ga je imela Grujiceva je bil; slabo  obvladanje slovenščine pri otrocih . V dveh urah na teden ni mogla narediti čudežev.  Pri starših pa se je povaljala  znana zgodba , ki ni samo slovenska.  Bolje je , da znajo otroci v soli in na ulici  dobro švedsko, kot pa, da bodo doma lepo govorili slovensko,

Prizadevni člani društva so upali, da bo prijav v prihodnjih letih več. Delo je steklo, kar je bilo v zadoščenje in tudi majhna zahvala tistim, ki so v priprave vložil dosti truda. Nekateri starši so bili precej malomarni  ko so podcenjevali  temeljno resnico življenja na tujem; nujno je, da otrok, ki odrašča in se sola na tujem, ohrani tudi dragoceno znanje  svojega materinega jezika.

Prav zato je slovensko društvo Planika ostro bičalo nekatere starse, da premalo skrbijo, da bi njihovi otroci obiskovali pouk slovenskega jezika. Tako na primer so v pismu clanom leta 1972  tudi napisali; Zelo zalostno je, da se mnogi nasi starsi premalo zanimajo, da bi se otroci ucili materini jezik. Veliko je celo družin, ki se postavljajo s svojimi otroci, ker znajo dobro govoriti tuj jezik. Saj se otroku, ki hodi v tujo solo, ni tezko naučiti  jezika. Zanj je to tudi potrebno. Vseeno pa bi morali starsi, ki so vsaj malo zavedni, skrbeti tudi zato, da se njihovi otroci hkrati nauce, oziroma ohranjajo znanje jezika, ki je govorica njihovega rodu.

se nadaljuje

• Švedska