Kraj Olofstrom se je nekoč imenoval Holje by, sedaj pa je samostojna občina v okrožju Blekinge. Danes šteje 12.000 prebivalcev in je najbolj znan po avtomobilski tovarni Volvo cars. V občini je kar 28 odstotkov tujih državljanov, večina izmed njih, tudi Slovenci,  si služijo kruh prav v Volvu.

Prvi Slovenci so v kraj prišli konec 60 let prejšnjega stoletja. Po dolgoletni osamljenosti, iskanju primernih zaposlitev in stanovanj je končno le prišla do izraza  njihova želja, da se med seboj povežejo. Tistih časov se spominja Milan Starec “želeli smo,  da bi sami predvsem pa naši otroci ohranili slovenski jezik in slovensko kulturo” Skupaj z Janezom Rampretom sta začela organizirati slovenske veselice  in se javljati švedskih časopisih in opozarjati, da v Olofstromu živijo tudi Slovenci.

Leta 1970 je v Olofstromu živelo približno 800 Jugoslovanov, od tega  le 30 Slovencev. V bližnjih vaseh; Jamshogu pa še 8, v Gvangsti 4 ,v Vilshultu 2, v Nasumu 4, v Karlsamnu pa 10, v Ronebeyu tudi 10, v Siolvesburgu jih je bilo 5,  v Fjaklingafu   pa 10. Večina se jih je vozila na delo v tovarno Volvo. Tam so imeli tudi kovinarsko šolo. Tudi mnogi Slovenci so si tam pridobili strokovno znanje. Tistih časov se spominja rojak Turnšek“ Ob sobotah, nedeljah in praznikih smo se po navadi dobivali po domovih, zdaj enega in zdaj drugega. Družabno življenje na Švedskem  ni bilo tako razgibano kot pri nas, razen plesa in kina nam ni preostalo nič drugega kot slaščičarne in dnevni bari. Švedi imajo tudi različne športne klube kamor so nas vabili, med nami je bilo največ zanimanja za nogomet..  Slovenci so bili z  življenjem in razmerami na Švedskem zadovoljni, večina si je tudi podaljševala svoj čas , ki so ga nameravali preživeti na Švedskem. Slovenci so se ob ustanovitvi dobro poznali, saj so bili tukaj že nekaj klet. Tudi švedskega načina življenja so se že privadili”

Jeseni 1973 po gostovanju ansambla Miha Dovžana, ki ga je organizirala SIM pa je prišla uradna ponudba za ustanovitev društva v Olofstromu.

Iniciativni odbor je bil sestavljen iz: Milana Starca,, Janez Rampreta, Alojza Čehovina,  Ferdinanda Kneza, Antona Žigona in Franceta  Kranjca.

Aprila 1974 je bil sklican  ustanovni občni zbor. Milan Starc je bil na njem izvoljen za prvega predsednika društva Slovenija , Viktor Semprimožnik pa za podpredsednika, Alojz Čehovin za tajnika, Janez Rampre za blagajnika, Ferdinad Knez in Toni Žigon pa za člana upravnega odbora.

Začetne težave Društva Slovenija so bile kar velike; naučiti so se morali voditi tajniške in blagajniške knjige, nabavljati tehnične predmete, zbirati naslove članov, prevajati društvene pravilnike, iskati primerne društvene prostore in ne nazadnje prepričevati redke posameznik, ki so več let delovali za asimilacijo in proti stikom z domovino .Prva seja UO je  poudarili pomen pouka slovenskega jezika . Pouk je stekel že po prvi polovici leta..Prva učiteljica je bila Nada Žigon. Pouk je obiskovalo 13 otrok.

Prve prostore je društvo dobilo brezplačno v tovarni Volvo.M. Starc postane dopisnik o aktivnostih društva v Našem glasu, Rodni grudi in SIK SIM. Ustanovijo koordinacijski odbor Slovenske zveze. Pomagajo Slovencem v Halmstadu ustanoviti društvo, nastopajo na švedskem radiju. Sodelujejo na Slovenskem kulturnem festivalu v Jonkopingu.

“Težka je bila prilagoditev na tujem”

Martin Lunežnik iz Maribora je leta 1980 v Rodni grudi opisoval svoje občutke in izkušnje glede prilagoditve na tujem: Pred dobrimi desetimi leti sem zapustil domači kraj. Pot me je zanesla na severno Švedsko. Govorica je bila tuja, nerazumljiva, vendar moram priznati, da sem bil kljub vsem težavam povsod dobro sprejet. Kmalu sem se zaposlil kot privatni prevoznik mleka. V zgodnjih jutranjih urah sem po redko naseljenih kmetijah pobiral težke posode z mlekom.

Kmetje so videli, da sem tujec, a kljub temu so me spoštovali. V tem kraju ni bilo nobenega Slovenca in tako sva z ženo osamljena živela osem let. Za tem sva se preselila v Olofasterm in se zaposlila v tovarni Volvo, kjer sva se seznanila tudi z nekaterimi drugimi slovenskimi družinami. Imeli smo tudi že organizirano društvo Slovenija in postala sva njena člana. Tukaj sva slišala domačo besedo in melodije, kulturne programe, revijo Rodno grudo. Zelo sva bila vesela, da sva se preselila v  ta kraj.

Zahvaljujeva se vsem članom društva Slovenija v Olafstremu za darilo, ki bo nama ostalo v trajnem spominu. Hvala predsedniku društva Štefanu Zrinjskemu za poslovilne besede. Želiva jim, da bi se še dolgo združevali, saj le tako ne bo pozabljena slovenska kultura in tradicija ter materin jezik. Prav tako se zahvaljujem vsem tistim slovenskim družinam, ki so nama podarili lepo darilo ob slovesu. Priznati morava, da nama je bila težka odločitev od vas, kako tudi od vseh delovnih tovarišev. Vendar naju je domotožje pritegnilo nazaj v rodni kraj.Za vedno sva se vrnila v rodni Maribor. Vsem Slovencem  na Švedskem in drugod po svetu pa lep pozdrav.

Ob koncu naj omenim, da sva oba z ženo zelo zadovoljna z revijo Rodna gruda. Vedno sva jo prebrala od začetka do konca. To naju je spominjalo na rodni kraj. Zalo želiva ostati naročnika te revije tudi vnaprej. Enaka hvala tudi edinemu slovenskemu listu na Švedskem “Naš glas” in vsem dopisnikom.

Leto 1975 je bilo eno izmed najaktivnejših let v delovanju slovenskega društva v Olofstromu. Na pobudo Marjana Starca ustanovijo časopis Naš glas.Ustanovijo tudi otroški pevski zbor. Ob potresu na Tolminskem organizirajo veliko zbiralno akcijo za vse tiste, ki so bili potrebni pomoči ob tej , takrat, veliki naravni nesreči na Tolminskem. Tega leta ustanovijo tudi folklorno skupino  in športno sekcijo, ki se je ukvarjala predvsem z odbojko.

To je bilo tudi rojstno leto ansambla “Trio Viktor”, ki ga je ustanovil Viktor Semprimožnika in se je kasneje preimenoval v”Vikis“. Že naslednje leto – 1976 pa so ustanovili orkester “Domači fantje”

V letu 1976 so uspeli pridobiti primerne klubske prostore. To je bila še dodatna vzpodbuda za  njihovo nadaljnje uspešno delo.  Prvikrat so organiziral zimsko letovanje svojih otrok  v Kranjski gori, udeležili so se poletne šole slovenskega jezika v Škofji Loki s katerim delom je pričela Slovenska izseljenska matica-. Leta v1976 so vsi tujci na Švedskem dobili volilno pravico. To je bila še dodatna vzpodbuda za nadaljnje delo. Le to se je pokazalo v odlično organiziranih proslavah ob Cankarjevem in Prešernovem rojstnem dnevu. Prav tako so se aktivno udeležili  slovenskega kulturnega festivala v Stockholmu.

Že naslednje leto 1977 pa so bili Slovenci v Olofstromu organizatorji slovenskega festivala. Januarja tega leta je vodenja društva prevzel Štefan Zrinjski. Pred novim vodstvom je bila zahtevna naloga – organizacija tretjega slovenskega festivala. Glavni nastopača skupina je bil ansambel Veseli planšarji iz Slovenije. Na tem festivalu so tudi pripravili “Razstavi o delu in življenju Slovencev na Švedskem.”

Življenje v tujini pa je puščalo sledove , ki so se kazali v velikem domotožju. Delo na kulturnem področju je morda vplivalo, da so se posamezni člani, ki, če bi bili v tujini morda nikoli ne bi pisali poezijo. Lep tak primer je z Cirilom Stoparjem, ki je leta 1977 napisal pesem ” V tujini”

Žal Cirila danes ni več med nami. Zasluži pa si, da ponovno objavim njegovo pesem, ki smo jo v Rodni grudi objavili leta 2004.

V tujini

Daleč, zelo daleč,,, tujina.

Pozimi snežno bela, pusta in brez sonca,

kakor srce brez ljubezni,

kakor telo brez krvi,

a življenje drvi, telo hrepeni.

Z letom so gozdovi zeleni,,,

le šepet o pomladi,

a že mimo odide,

nisem nadihal se te,

omame se njene,

ko že odide,,, ovene.

Prostost, radost sončnih dni,

prehitro, prehitro vse mine.

Besede, polne omame,,,

Pozabi na svoje spomine,

v meni je le želja

domače vasi, ljudi, domovine,,,

Daleč, prekleto daleč… tujina.

Solze so orosile uboge oči,

srce pozabiti ne more

doma preživeti mladih, otroških dni.

Sanje, le sanje o zemlji domači.

Daleč,,, pa ne tako daleč,

zelo blizu si ti, domovina,

srca mi ne bodo strli,

ljubezni ne z denarjem vzeli,

čeprav tu mi odo kosti ostale,

rodna gruda v srcu ostane.

Leta 1979 je  bil izbran za predsednika Društva Slovenija prav Ciril Stopar. Društvo Slovenija deluje v treh švedskih pokrajinah na jugu Švedske. Nekateri člani so oddaljeni tudi več kot 140 kilometrov. To ima za posledico, da so posamezne sekcije društva raztresene. Tako na primer Otroška folklorna skupina , pod vodstvom Zinke Gselman, deluje v mestih  Nybri in Emmabodar. Tudi  najbolj priljubljena slovenska glasbena skupina Vikis deluje v mestu Hastved. To mu seveda ne preprečuje, da ne bi nastopali širom Švedske. Ansambel je posnel že štiri velike plošče.

Razkol v društvu zaradi sodelovanja z ostalimi jugoslovanskimi društvu.

Leta 1980 so bila na Švedskem dobro organizirana tudi ostala jugoslovanska društva. Samo po sebi je razumljivo, da je med njimi potekalo normalno, da ne rečem dobro sodelovanje. To pa je imelo za posledico tudi vnašanje določenih političnih vplivov, kar pa ni bilo všeč prav vsem članom. Zato je kmalu v društvu prišlo do razkola v članstvu. Nekateri člani so celo izstopili iz društva. Zmanjšalo se je število otrok pri dopolnilnem pouku slovenskega jezika. Čeprav sta takrat na področju delovanja društva bili aktivni dve slovenski učiteljici , v Nybru in Emmabodi.

Uspešno sodelovanje z občino Ljubljana – Šiška .

Občina Šiška je bila zgledna  in vneta partnerica pri sodelovanju z društvom Slovenija . Društvu so pomagali pri zagotavljanju  nastopa koreografa Mirka Ramovša pri folkloristih. Zagotovili so jim razstavo del slikarja Maria L.Vilharja v Olofstromu.

Razpad, nekoč, skupne države.

Ko so se v Sloveniji pričela nova vrenja, z ciljem večje demokratizacije in  osamosvojitve Slovenije se je to odražalo tudi med rojaki v Olofstromu.  Kot prvo konkretno akcijo osamosvojitve so rojaki v Olofstromu dokazali tako, da so izstopili iz Jugoslovanske Zveze društev na Švedskem. Kar 84,4 odstotka članov Društva Slovenije je glasovalo za izstop iz jugoslovanske zveze. 95 odstotkov članov društva pa je glasovalo  za ustanovitev Zveze slovenskih društev na Švedskem , kot nadomestilo za  bivšo Jugoslovansko zvezo.

Ta korak je pomenil dodatno vzpodbudo pri delovanju in aktivnosti Društva. Sledile so različne prireditve, pikniki, srečanja, proslave, predvsem pa tesno sodelovanje z z novo Zvezo slovenskih društev, ki jo je takrat vodil Lojze Hribar kot njen prvi predsednik.

Leta 1991 društvo izvoli nov Odbor in novega predsednika Stojana Cotiča. Ob agresiji JLA na Slovenijo in v boju za njeno mednarodno priznanje je društvo  z vsemi silami seznanjalo  švedsko javnost o resničnih dogajanjih v Sloveniji.

20 obletnica Društva Slovenija.

V počastitev 20 obletnice obstoja društva je SIM od 11 do 16 maja 1994 organizirala gostovanje Folklorne skupine Sore iz Medvod  in Kamniških kolednikov. Na osnovi želje društva je bila organizirana tudi razstava idrijskih čipk in slovenskih znamk in denarja. Občina Ljubljana Šiška pa je prispevala denar za ansambel Lojzeta Slaka.

Društveno glasilo

Omenilo smo že, da društvo Slovenija deluje na zelo geografsko razširjenem prostoru. Delujejo kar v sedmih pokrajinah in 18 občinah. Razdalje med člani se merijo  kar v stotinah kilometrih. Saj so nekateri člani med seboj oddaljeni kar krepko preko sto kilometrov.Prav zaradi povezovanja članov in velikega osipa pri članstvu je Ciril Stopar prišel  leta 1996   na idejo da izdaji društveno publikacijo v slovenskem imenu DRUŠTVENO GLASILO. ( MEDLEMS-BLADET) Za slovenski del publikacije je odgovoren C. Stopar, za švedski del pa Klavdija Rener. Urednika ne živita v istem kraju ampak sta oddaljen 80 km.

Člani društva.

Kar nekaj članov društva Slovenija iz Olafstroma sem pri svojem delu , glavnega tajnika Slovenske izseljenske matice, v skoraj 30 Leih spoznal. Na tak ali drugačen način. Nekatere sem osebno dobro poznal, nekatere preko njihovih pisem oziroma člankov v Rodni Grudi.  Mislim, da je dobro, da jih ob tej priliki naštejem.

 

• M.Arčon
• Robert Arčon
• Dušan Belec
• Robertrino Belec
• Bojan Benčan
• Helena Bukovec
• Cah
• Stojan COTIČ predsednik UO KD Slovenija 1991
• Alojz Čehovin
• Slavko Čop
• Bruno Deklandia
• Marija Golob
• Franjo Golub predsednik društva 1981
• Emilija Gustafsson, članica UO
• Stanko Gselman
• Dušanka Kelečini
• Janko Kelečini
• Ferdinand Knez
• Franc Kranjc
• Franc KRIŽANEC , tajnik
• Ivan Nabernik
• Ester NOVAK, blagajnik
• Janko NOVAK
• Karlo Pesjak
• Franci Plešec
• Prelog
• Janez Rampre
• Milan Starc, prvi predsednik društva
• Leon Semprimožnik
• Miroslav Smrtnik
• Ciril Stopar, predsednik društva 1982
• Jože Stopar
• Karmen Stopar
• Silvana Stopar
• Jelka Tacer, tajnica 1975
• Leon Turnšek
• Janez Zbašnik, podpredsednik 1975
• Štefan Zorman
• Stefan Zrinjski drugi predsednik društva
• Anton Žigon
• Nada Žigon, prva učiteljica slovenskega dopolnilnega pouka
• Toni Žigon

• Švedska