Švedska prestolnica Stockholm je s svojo čudovito lego na mnogoštevilnih otokih, s svojimi kanali in mostovi očarala že marsikaterega obiskovalca, popotnika ali pa nekoga, ki je iskal nov prostor za svoje življenje.
V letih od 1945 pa do 1967, so se v Švedsko, državo, ki je kot nevtralna država preživela drugo svetovno vojno nepoškodovana, začeli zgrinjati močni valovi ekonomske migracije. Med tisočimi novih iskalcev zaposlitve v državi, ki jih je močno potrebovala je bilo tudi nekaj, po nezanesljivih podatkih, 7.000 tisoč Slovencev. Kakih 500 se jih je ustavilo v Stockholmu. Tu so se spoprijeli z povsem novo okolico, z novim jezikom in si ustvarilo podlago za normalno, vsekakor pa boljše življenje, kot so ga imeli doma. Mnogi so prišli sem z trdnim namenom, da se slej ali prej vrnejo nazaj v svojo domovino.
Dokler si niso ustvarili normalnega življenja, ki je vključeval udobno stanovanje, družino, otroke, stik z okolico, kulturno življenje, je še kar nekako šlo. Vsakdo zase se je zakopal v svoje delo in svoje načrte, ki so bili na tak ali drugačen način povezani z vrnitvijo domov.
Po nekaj letih bivanja na Švedskem pa, ko so se povprečni slovenski izseljenci zbudili iz svojih sanj, ko je potekel rok, ki so si ga tolikokrat določili, so ugotovili, da se je pojavilo veliko omejitev za vrnitev v Slovenijo. Korak po koraku so se vzpostavile nevidnih vezi, na novi dom v Stockholmu in pojavil se je strah, da bo zelo težko pretrgati vezi in da bi morali v Sloveniji začeti vse znova. Se pravi iste težave, kot tiste, ki so se pojavile od prihodu na Švedske.
Novi znanci, novi prijatelji vklapljanje v novo sredino, reševanje novih problemov. Vse to je vplivalo, da je v začetku tako močna želja po vrnitvi v Slovenijo počasi bledela. Glavni razlog ostanka na švedskem pa so bili otroci in vse kar je v zvezi z njimi. Še vedno je mnogo stvari, ki jih vežejo na staro domovini. Vse preveč jih je in tudi premočne so, da bi jih kar z zamahom ene roke odstranili. To niso le spomini na mladost. To je način razmišljanja in doživljanja vseh dogodkov. To niso le spomini na mladost, to je materina beseda, to je pesem, to je zelena dolina in njeni ljudje s katerimi se poistoveti in kamor se bodo morda nekoč vrnili.
Kakor koli, vzpodbujeni in lahko rečemo tudi preganjani od takšnih čustev oziroma osnovnih dilem, so Slovenci v Stockholmu, kot tudi drugod po svetu, po nekaj letih garanja in izoliranosti začeli umirjeno gledati na okolico.
Ustanovitev prvega slovenskega društva v Stockholmu
Korak po koraku so se začeli srečevati z enako mislečimi in tako so 31.marca 1972 organizirali prvi sestanek tridesetih Slovencev. Rezultat tega sestanka pa je bil ustanovitev slovenskega društva Stockholm. Največ zaslug za ta prvi sestanek in ustanovitev društva imajo: Viktor Prestor, Franc Ratajc in Pavel Zavrl
Namen društva je bilo združevanje članov iz bližje in daljne okolice švedskega glavnega mesta. Cilji društva so tudi bili udeležba rojakov na različnih prireditvah, praznovanje slovenskih praznikov, obisku gostov iz domovine.
Prvi predsednik je bil Viktor Prestor, podpredsednika pa sta bila Pavel Zavrl in Jože Štefančič, tajnik pa Tone Jakše. Ostali člani glavnega odbora pa so bili: Vida Legat, Lojze Hribar, Franc Ratajc, Savin Vilhar in Pavel Udir.
Nas dom
Stockholm je veliko mesto in Slovenci so v njem naseljeni zelo razpršeno. Nikjer ni bilo slovenske naselbine, ki bi lahko postalo središče društva. Zato je bila ena izmed glavnih nalog glavnega odbora; da pridobi društvu prostore v katerih bi se lahko zbirali in razvijal svoje aktivnosti. Našli so starejšo stavbo ob idiličnem jezeru Magelungenu, s prijetno okolico in vrtom na katerem so rasle lipe, ki so jih spominjale na Slovenijo. Hišo so sicer imenovali Slovenski doma v Stockholmu. Na kratko pa so jo poimenovali Naš dom. Poslopje so prejeli v najem od občine. S prostovoljnim delom pa so preuredili požrtvovalni odborniki in ostali člani društva. To je bil prvi slovenski dom , ne samo na Švedskem ampak tudi v ostalih državah zahodne Evrope, kjer so živeli in delali naši rojaki.
Ko so stavbo dobili v najem je bila v klavrnem stanju in veliko truda in prostovoljnega dela je bilo treba, da so si jo uredili po svojem okusu in potrebah. Prostora so imeli dovolj. V pritličju je bila kuhinja, klubska soba, čitalnica, mladinska in otroška soba. V zgornjih prostorih pa klubsko sobo, pisarno in tri sobe za goste. V začetku so jih kar pogosto uporabljali oziroma oddajali.
Brž ko so bili prostori doma za silo vseljivi so se v njem začele razvijati aktivnosti. Najprej sta pričela z vajami ansambel Viktorja Prestorja in pevski zbor z mladim pevovodjem Primožem Prevorškem na čelu. Prav tako je pričel z delom fotografski in šahovski krožek.
V kuhinji so se vsak petek, soboto in nedeljo dobil prigrizek, največ povpraševanja je bilo po kranjski klobasi. Ob večjih prireditvah s plesom se je v domu zbralo tudi do sto ljudi.
Čitalnica s televizijo in skoraj vsemi slovenskimi časopisi je bilo prijetno zatočišče vseh ki so želeli novic od doma. Imeli so tudi knjižnico z nekaj sto slovenskimi knjigami.
Društveno glasilo
Želja po čimbolj šem obveščanju članov in ostalih Slovencev na območju Stockholma je pripeljala društvo do tega, da je v letu 1974 pričelo izdajati svoje glasilo. V njem so objavili odmeve na aktualne dogodke v zvezi z društvom in problemi Slovencev na Švedskem. Posebna rubrika je namenjena samostojnim literarnim stvaritvam, ki seveda največkrat v pesniški obliki izražajo hrepenenje po domovini in vtise iz novega okolja. Prva urednica je bila Alja Ofors,
Skrb za mladino.
Skrb za mladino je bila vseskozi prisotna pri odločitvah odbora društva. Odbor se je zavedal, da otroci, ki rastejo iztrgani iz domačega okolja, najbolj potrebujejo nego in ljubezen. Ker so pod močnim vplivom tujega jezika in družbe, so pri svoji rasti potrebni vse podpore in pomoči tako, da bodo lahko v tujem in domačem jeziku zadovoljivo napredovali. Ko so ustanovili sobotno slovensko šolo je vanj hodilo sedemnajst učencev, ki so jih z veliko ljubeznijo poučevali učitelji; Jure Furlan, Alenka Veberič in Savin Vilhar.
Kovček 