Organiziranost skrbi za Slovence po svetu po drugi svetovni vojni. 3.del
Leta 1946 je bila v okviru Ministrstva za delo FLRJ v Zagrebu ustanovljena Uprava za izseljensko službo. To je bilo pravzaprav nadaljevanje komisariata za izseljence v stari Jugoslaviji, ki je prav tako imel sedež v Zagrebu.
Leta 1947 je bila zgoraj omenjena uprava ukinjena in porazdeljena po republikah. Večina republik se je še nekaj časa obračala na upravo v Zagrebu, ki je vendarle imela dobro uveljavljeno strokovno službo – v nasprotju s preostalimi republikami, ki so morale te službe na novo organizirati. Tako se je na primer v Srbiji v okviru njihovega ministrstva za delo na začetku samo ena oseba ukvarjala s to problematiko. Slično je bilo tudi v ostalih republikah. Konec leta 1947 je bil del aktivnosti z Ministrstva za delo FLRJ prenesen na Ministrstvo za zunanje zadeve FLRJ.
Ko se je uprava leta 1947 preselila iz Beograda v Zagreb, ni dobila vrnjenega katastra, v katerem je bilo več kot 5000 pozicij, vsako od njih, tudi za najmanjšo izseljensko naselbino v tujini, pa je sestavljalo sedem listov; kraj naselbine, opis mesta in okolice, opis dejavnosti, popis in podatki vseh podpornih organizacij in društev, popis in podatki o kulturnih institucijah in novinarsko-poslovnih podjetjih, naslovi izseljencev, statistika. Skratka izredno bogato gradivo. Brez katerega je zelo težko sestaviti zgodovino slovenskega in tudi hrvaškega, srbskega in makedonskega izseljenstva.
Škoda je, da nimamo več tega katastra izseljenskih naselbin. Upamo lahko le, da se bo zdaj, ko se končni ureja problematika arhivskega gradiva med naslednicami nekdanjih republik Jugoslavije, kmalu tudi našel. Nedvomno bo to veliko pomagalo k pojasnjevanju zgodovinar slovenskega izseljenstva, med drugim tudi o zbiranju podatkov o vrednosti darilnih paketov. Tako bi se izvedelo točno koliko deviz so izseljenci poslali v državo.
Konec leta 1949 je zunanje ministrstvo spet vrnilo celotno problematiko v Zagreb. Takrat se je večji del gradiva tudi porazgubil, med drugim, prej omenjen, zelo dragocen kataster izseljenskih naselij. Od leta 1950 so se z nekaterimi izseljenkami vprašanji ukvarjali v okviru Ministrstva za zunanje zadeve, (večji) del pa je še vedno ostal pri Izseljenki službi Sveta za narodno zdravje in socialno politiko Ljudske republike Hrvaške v Zagrebu.
Glede na to, da takrat še niso delovale republiške izseljenske matice, sta ti dve instituciji skupaj z republiškimi sveti za mednarodno zdravstveno politiko in zunanjo politiko opravljali naslednja opravila: zbirali so podatke in dokumente za pogrešane osebe (dediščine, smrti, zavarovalnine, pokojnine, rente in drugo); izseljencem povratnikom, izseljencem obiskovalcem in repatriirancem so pomagali na različne načine, na primer pri prehodu meje, z navodili za carino, s skrbjo za trenutno nastanitev, včasih tudi s pomočjo pri organiziranem iskanju stanovanja: ukvarjali so se s statistiko in kartotekami ( statistiko o povratnikih, kartoteko in katastrom izseljenskih naselbin v tujini).
Uprava za izseljensko službo pri Svetu za narodno zdravje in socialno politiko je v drugi polovici leta 1952 začela širiti svoje delo. Dejavnost je iz Hrvaške in Srbije razširila na celotno ozemlje FLRJ. Prizadevala si je, da so jugoslovanski konzulati začeli neposredno izdajati potne liste in ne več preko ministrstva za zunanje zadeve. Dosegla je, da se je lahko uprava posvetovala neposredno z konzulati in ne več preko ministrstev. Uspelo jim je vzpostaviti socialne atašeje (predvojne izseljenske komisarje) v okoljih, kjer so bili naši izseljenci številni. Uprava je dobila direktno dovoljenje za delo s konzulati v tujini in za sodelovanje s tujini konzulati v Jugoslaviji. Z zakonskimi predpisi so zagotovili našim izseljencem turistom in povratnikom lažje bivanje v državi (carina, zmanjšanje taks v izseljenskih postopkih, priznavanja delovnega staža v tujini, pokojnine)
Zanimivo je, da je bil s temi napori uprave seznanjen tudi Edvard Kardelj, ki pa je istega leta Svetu za narodno zdravje odgovoril negativno glede ločitve dela konzularne službe, ki je obsegala pravno zaščito naših izseljencev, od pristojnosti ministrstva zunanjih zadev. Njegov argument je bil, da takšna ureditev ne bi izboljšala ekspeditivnosti, ampak bi ustvarila nove težave glede na to, da so konzulati odgovorni samo ministrstvu za zunanje zadeve. Tako je ostalo dvojno delo (na eni strani konzularni oddelek sekretariata za zunanje zadeve, na drugi strani pa uprava za izseljensko službo v Zagrebu).
Po drugi svetovni vojni se je iz Jugoslavije odselil del inteligence, pripadniki državnega aparata in vladajočega razreda, ker se bodisi niso strinjali z novo družbeno ureditvijo bodi so med vojno sodelovali z okupatorjem in so se za izseljenstvo opredelili zavestno, da bi se izognili kazenski odgovornosti za storjena dejanja med drugo svetovno vojno. Ponoven val odhajanja v tujino iz ekonomskih razlogov je zaznati v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je bil na začetku znova usmerjen v čezmorske dežele, predvsem v Avstralijo in Kanado. Po gospodarski reformi leta 1965 pa so se tokovi izseljevanja spet usmerjali v dežele zahodne Evrope (ZRN, Francija, Švedska, Belgija in Švica).
Razlogi za odhajanje pa so bili tedaj drugačni kot pred drugo svetovno vojno. Ni šlo le za ekonomsko zaostalost, temveč za slabe možnosti zaposlovanja doma, nemalokrat pa je bila navzoča tudi želja po odhodu v razvitejša urbana okolja, kar je še posebno veljalo za kmečko mladino. Del te populacije se je vrnil v domovino, drugi del pa podaljšuje svoje bivanje. S tem se seveda odpira nikoli dokončana zgodba o tem kako pristopiti do tega dela izseljenstva, še zlasti ker se pogosto že pojavljaj druga oziroma tretja generacija.
Kovček 