Čas Velikonočnih praznikov so Slovenci, ki oziroma še, živijo v tujini izkoristijo za različne izlete. V zadnjih tridesetih letih obiskujejo svojo staro domovino. Nekoč, ko je bila posneta fotografija pa je bil drugače.
Denarja, pa tudi dopusta, za daljša potovanja ni bilo. Velika večina je proste dneve preživljala doma. Kmalu po drugi svetovni vojni, takrat ko je bila posneta pričujoča fotografija so Slovenci živeči v tujini (pa ne samo oni) živeli precej bolj povezano kot danes.
Na sliki, katere avtor mi ni poznan, je bila posneta kmalu po koncu druge svetovne vojne v Merlebachu v severovzhodni Franciji. Našel sem jo v “kovčku”. Zdela se mi je zanimiva; zaradi števila voznikov avtobusov, ki so Slovence odpeljali na izlet po Alzaciji. Danes si težko predstavljam, da bi lahko katerokoli slovensko društvo po svetu zbralo toliko udeležencev nekega izleta, da bi napolnilo štiri avtobuse. To je uspelo, in ne samo enkrat, Jugoslovanskemu pevskemu podpornemu društvu v Merlebachu.
Potem, ko so vozniki napravili skupinsko sliko, žal ne vem imena dveh organizatorje ( v civilnih oblekah) so se odpeljali po bližnji Alzaciji. Morda bi kdo od bralcev tega prispevka katerega tudi spoznal.
Čeprav v tistih časih ni bil prevoz z osebnimi avtomobili tako razvit kot danes, pa je vkljub vsemu zanimivo tako veliko število potnikov posebej, če imamo v mislih dejstvo, da Merlebach ni prav veliko mesto. Istočasno pa so v njem oziroma njegovi okolici delovala tudi še druga slovenska društva.
V tistih časih so imeli takšni izleti, poleg turističnega vidika še močan družbeno socialni trenutek. To vrstnih izletov v letu ni bilo veliko in vsak član društva je s seboj običajno peljal tudi svojo družino. Na takšnih izletih so se okrepili medsebojni odnosi, izmenjali so si informacije o dogodkih v stari domovini. Takrat seveda ni bilo mobilnih telefonov, še navadni so bili redki, da o internetu sploh ne govorimo.
Kovček 