V času obstoja Jugoslavije so bila njena diplomatsko-konzularna predstavništva razdeljena oziroma podeljena po nacionalnem ključu. Zvezno ministrstvo za zunanje zadeve v Beogradu je kot kriterij podelitve posameznih veleposlaništev republikam in pokrajinama strogo izpolnjevalo prav za nacionalni ključ.
V 60 -ih letih prejšnjega stoletja je po njem na Slovenijo pripadalo 15 odstotkov (glede na ustvarjen bruto nacionalni dohodek). Tako je Republiki Sloveniji takrat pripadalo tudi mesto veleposlanika v Argentini. Zasedel ga je Pavle Bojc ( 1963 -1967).
Ključ, ki je veljal za imenovanje veleposlanikov se je v takratni skupni državi dosledno izpolnjeval. Ta ključ bi moral veljati za imenovanje oziroma postavitve ostalega osebja po diplomatsko – konzularnih predstavništvih, kar pa se ni vedno dogajalo. Razlogi za to so bili različni; od tega, da Republika Slovenija ni imel dovolj primernega osebja, ki bi bili pripravljeni za relativno slabo plačilo opravljati ta posel. Predvsem pa zaradi premajhnega in prešibkega lobiranja pri takratnih zveznih organih, ki so skrbeli za kadrovsko popolnitev tega osebja. Pri imenovanju veleposlanikov je bila postopek relativno transparenten pri nižjem nivoju kadrov, pa se je ta transparentnost kmalu porazgubila oziroma je za njo veljal star pregovor “daleč od oči daleč do srca”.
Izjeme so bile redke. Ena je bila prav 1964, ko je veleposlanik Bojc imel v svojem veleposlaništvu kar velik delež Slovencev. Na sliki posneti 12.decembra 1964 ob sprejemu ambasadorja Bojca (drugi z desne) pri guvernerju province Santa Fee, so bili tudi konzul, Rubeša, svetovalec Mrša in kulturni ataše Ronald Strelec.
Kovček 