V zlatih časih izseljenskih društev, v prvi polovici 20. stoletja, je bila razširjena lepa navada – druženja ob daljših odsotnostih posameznih članov. V tistih časih, ko ni bilo razvito digitalno komuniciranje, ko so bili letalski prevozi relativno redki, predvsem pa dragi, je bilo vsako potovanje, posebej še v “stari kraj” poseben dogodek.
Predvsem pa so bila ta potovanje redkejša, zato pa so bila dolgotrajnejša – tudi več mesecev so trajala. V času take odsotnosti ni bilo nikakršnih stikov z ostalimi člani društva.. Zato je bila takrat precej razširjena navada, da je potujoči član društva, tik pred odhodom pripravil posebno slovesnost, kjer se je od ostalih poslovil. Takrat je zbral naročila od ostalih članov za tiste sorodnike oziroma prijatelje, ki jih bo doma spet srečal.
V “kovčku” sem našel dve fotografiji takega slovesa. Alojz Pipan iz društva Edinost iz Cordobe v Argentini, je 8 , julija 1973 napravil takšno slovo. Za več mesecev je odšel obiskati hčerko v Los Angeles v ZDA.
Na tovrstnih srečanjih se je kdaj pa kdaj utrnila tudi kakšna solza in misel oziroma želja “oh kdaj bom pa jaz odšel (a) na takšno pot”. Seveda pa so bila to v glavnem vesela srečanja. Navkljub vsemu se bo slavljenec slej ko prej spet vrnil.
Povsem druga zgodba pa je bila ob slovesih tistih, ki so se vrnili v staro domovino za vedno. Toda to je že druga zgodba.
Kovček 