Soustanovitelj Slovenske izseljenske matice in prvi glavni urednik revije Rodna gruda.
Tomo Brejc je bil rojen 18. decembra 1904 v Dolnjih Novakih na Cerkljanskem, ki so bili takrat v Italiji. Oče je bil rudar v idrijskem rudniku živega srebra, kjer je prišel v stik z izkušnjami rudarjev iz ameriških, nemških in avstrijskih rudnikov. Takrat je rudnik živega srebra v Idriji velik in v njem je bila velika fluktuacija rudarjev in zato je bil v njem prenos izkušanje za delavske pravice zelo razširjena.
Zaradi protislovenskega značaja italijanskega fašizma je leta 1927 najprej emigriral v Jugoslavijo nato pa v Avstrijo. Tam je leta 1929 postal tudi član Komunistične partije Avstrije. Po vrnitvi v Jugoslavijo je bil leta 1932 kot član partije aretiran in poslan v takratne hude zapore v Sremsko Mitrovico. Državno sodišče za zaščito države v Beogradu ga je 1932 obsodilo na leto in pol zapora zaradi tiskanja letakov, glasila Rdeči prapor in Rdeči signali Po vrnitvi iz zapora je v Ljubljani organiziral Zvezo gradbenih delavcev in 1936 veliko stavko gradbenih delavcev; nato so ga oblasti kot italijanskega državljana izgnale.
Kot partijski inštruktor je odšel med izseljence v Francijo, kjer je nekaj časa urejal časopis Glas izseljencev. Deloval je v raznih komisijah pri CK KP Francije za vprašanja jugoslovanskih in slovenskih izseljencev. Bil je član glavnega odbora mednarodne izseljenske zveze (Centre de Liaison des Travailleures Immigrés à Paris), ki je bilo neke vrste predstavništvo vseh priseljencev in hkrati zaščitnik njihovih interesov. Bil je tudi član glavnega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu in glavnega odbora Ljudske pomoči v Parizu. 1937–39 je bil sekretar Zveze kulturno-prosvetnih in podpornih društev iz Jugoslavije v Parizu. Tam je obiskoval tudi Delavsko univerzo (1937), kjer se je izpopolnjeval v znanju francoskega jezika ter poznavanju teorije in prakse francoske Ljudske fronte.
Foto: Rudnik v Lensu v katerem je delal Tomo Brejc
Kot partijski inštruktor v Pas-de-Calaisu (1936–37) si je prizadeval za krepitev komunistične partije med slovenskimi izseljenci, enotnosti izseljencev v ljudsko frontnem duhu ter za uveljavitev delovne konvencije med Francijo in Jugoslavijo; deloval je za sindikalno organiziranost Zveze slovenskih rudarjev v severni Franciji, organiziral Zvezo slovenskih žena proti vojni in fašizmu v Pas-de-Calaisu, pomagal tamkajšnjemu francoskemu mladinskemu vodstvu in organiziral pomoč za boj proti fašizmu v Španiji. Ena njegovih zgodnejših nalog v Pas-de-Calaisu je bila skrb za razvoj Jugoslovanske delavske podporne jednote, ustanovljene 1929 v Lensu. Skrbel je za društveno življenje, organizacijo samopomoči ter podporo prišlekom, bolnim in prizadetim v nesrečah. Sodeloval je pri izdajanju lista Glas izseljencev (1936–39) s podnaslovom List izseljeniških organizacij v Franciji in Belgiji, ki so ga tiskali v Bruslju, od 1937 kot glavni urednik.
Jeseni 1939 se je vrnil v Slovenijo in delal v ilegalni partijski tehniki, bil instruktor CK KPS v Trbovljah in član sindikalne komisije pri CK KPS. Po okupaciji Jugoslavije leta 1941 je kot član vojnega komiteja in kasneje pokrajinskega komiteja KPS za Gorenjsko sodeloval pri organizaciji oboroženega upora, neposredno zlasti v kamniškem okrožju-
Od pomladi do jeseni 1942 je bil sekretar pokrajinskega komiteja KPS za Slovensko primorje in Trst in . V Trstu je bil aretiran in zaprt. Po prihodi iz zapora februarja 1944 je postal član pokrajinskega komiteja KPS in tajnik pokrajinskega odbora OF za Slovensko primorje, delal v osrednjih organih NOB, bil urednik Delavske enotnosti, v zadnjih mesecih vojne pa je ponovno deloval v pokrajinskih vodstvih KPS in OF za Slovensko primorje in bil sekretar Enotnih sindikatov v Trstu. Po osvoboditvi je bil republiški zvezni poslanec v Beogradu, minister v vladi Ljudske republike Slovenije.
Čas in izkušnje, ki si jih je pridobil med bivanjem v Franciji so močno vplivale na njegove napore pri ustanovitvi široke ljudske organizacije, ki naj bi razširila in okrepila stike z Slovenci, ki so se izselili in jim nudila vso kulturno in prosvetno in celo osebno pomoč. Takrat še ni bilo govora o Slovenski izseljenski matici. Čutil je potrebo, da se prav v času ko je slovenski narod po koncu druge svetovne vojne prvikrat prišel do lastne države. In da je sedaj prilika, da slovensko izseljenstvo dobi drugačne okvire sodelovanja s matično državo, kot so bili navajeni v času Avstro-ogrske ali s kraljevine Jugoslavije. Ti napori, ki so bili pobarvani tudi dolžnostjo, da se oddolžimo izseljencem za vso materialno pomoč, ki so jo namenili Sloveniji med drugo svetovno vojno.
Tomo Brejc je vedel, kaj je borba za delavske pravice. Kot organizator več uspelih stavk v Sloveniji je , kot smo že rekli, bil leta 1936 aretiran in s policijskim odlokom za vedno izgnan iz domovine. Preko Avstrije in Švice je leta 1937 prispel v severno Francijo med naše rojake, ki so leta 1923 po neuspeli stavki v zasavskih revirjih v pokrajini Pas de Calais in Nord našli kruh in si polagoma, ko so opustili misel na povratek, ustanovil tudi svoje družine.
Ker je živel in delal z njimi jih je do dobra spoznal in postal njihov najboljši prijatelj in učitelj. Spoznal je kako lepo znajo izseljenci ljubiti svojo rodno grudo. Vedno in povsod pa se je zavzemal tudi za enotnost vseh jugoslovanskih izšolancev v Franciji.
Občudoval je narodno zavest izseljenca, ki si je poleg vsakodnevnega težavnega dela , ki je bilo dostikrat tudi ponoči, še vedno našel dovolj časa in volje, da si je v tujini ustvaril delček stare domovine,
V Lensu v središču slovenskih izseljencev v Pas de Calaisu so ustanovili slovensko delavsko podporno društvo. Kmalu pa je društvo razširilo svoje delovanje na celoten Pas de Calais in sosednjo pokrajino Nord in priključil tudi hrvaške in srbske izseljence ter se preimenovalo v Jugoslovansko delavsko podporno jednoto.,
Pod okriljem te jednote, ki je bila ustanovljena leta 1929 so bili mnogi sestanki s političnimi emigranti –komunisti, ki so prihajali iz domovine. V okviru francoske sindikalne organizacije Confederation Generale des travaille so naši rojaki ustanovili tudi samostojne jugoslovanske sindikalne sekcije. V sedmih sekcijah je bilo okoli 1500 članov. V letu 1935 so naši rojaki razvili prvo sindikalno zastavo v Lievenu malo kasneje pa še v Sallauminesu in Bruayu. Na razvitju sindikalnih praporov je govoril Tomo Brejc. Zastavo iz Bruay so prinesli naši izseljenci – povratniki v 50 letih prejšnjega stoletja s seboj v domovino in je shranjena na Republiškem odboru rudarskih sindikatov v Ljubljani.
S posebno ljubeznijo in odgovornostjo je Tomo Brejc urejal tudi izseljenski časopis »Glas izseljencev«. Postal je njegov urednik spomladi 1937 in ga urejal vse do začetka nemške okupacije Francije.
Tudi leta 1950 , je neodvisno od prve pomembne vse slovenske delegacije, ki je obiskala rojake v ZDA in je na nek način postal prva stopnica pri ustanovitvi Slovenske izseljenske matice, je Tomo Brejc takrat že visok republiški in zvezni poslanec uradno obiskal Francijo. Z njem je bil tudi Stane Kolman, ki je bil takrat načelnik konzularnega oddelka na ambasadi FLRJ v Parizu ( pozneje, v letih 1979 – 1983, pa je bil predsednik Slovenske izseljenske matice sta se med drugim odpeljala tudi v Pas de Calais in obiskala naše rojake v tem delu Francije. Brejc se je takrat srečal s svojimi predvojnimi prijatelji ki so mu z lahkoto podali svoje želeje in Brejc , ki jih je dodobra poznal je razumel te želje. Posebnega pomena je bil daljši razgovor z Leopoldom Suhadolčanom v Lienu, ki je bil takrat član osrednjega odbora Društva izseljencev iz Jugoslavije v Parizu.
Oba prej omenjena dogodka v ZDA in v Franciji nista bila povezana, toda tako Tone Seliškar kot Tomo Brejc sta po vrnitvi v domovino o svojih ugotovitvah pri izseljencih v ZDA in Franciji obvestila takratno SZDL in poudarila potrebo po ustanovitvi take organizacije oziroma društva, ki bi ne glede na politično ali versko pripadnost vzdrževala, poglabljala in utrjevala povezanost vseh poštenih in narodno zavednih rojakov z rojstno domovini z novo Jugoslavijo.
Takratno tajništvo SZDL oziroma bolje rečeno OF je organiziralo prvi sestanek med Tonetom Seliškarjem in Tonetom Brejcem in na tem sestanku je bila takoj sprejeta pobuda o imenu- Slovenska izseljenska matica. Na drugem sestanku je bil navzoč že takrat znani novinar Stane Lenardič. To pa je tudi bilo jedro za pripravo na ustanovitev Slovenske izseljenske matice (SIM) v novembru, decembra leta 1950 pa so pripravili vse potrebno ustanovni občni zbor.
Foto: Tomo Brejc kot podpredsednik Slovenske izseljenske matice na ljubljanski železniški postaji sprejema izseljenko Senčerjevo iz Francije
Bil je prvi urednik Rodne grude.
To je bila revija namenjena Slovencem po svetu. SIM jo je ustanovila leta 1954 in izhajala polnih petdeset let. To je bila nedvomno glavna in največja aktivnost Slovenske izseljenske matice. Rodno grudo je le ta ustanovila, da bi »pomagala gojiti in poglabljati ljubezen rojakov do domovine, utrjevati medsebojne stike in vezi ter pričarati rojakom košček njihove rodne dežele«. Rojake naj bi seznanjala s povojno obnovo in jim svetovala pri društvenem, kulturnem in podpornem delovanju. V prvih letih je vzpodbujala obiskovanje starega kraja. Tomo Brejc je bil prvi glavni urednik. Urednikovanje je vodil do 1961 ko je njegovo delo prevzela Zima Vrščaj Holy. Brejcu je pri urejanju revije pomagala Ina Slokan.
Foto: Kot glavni urednik Rodne grude je veliko obiskoval izseljence . Ta slika je bila posneta na Primorskem
Kovček 