Največkrat izrečeno, mnogokrat pa tudi zamolčano vprašanje, ki sem ga kot tajnik SIM (Slovenska izseljenska matica) v skoraj 25 letih postavljal izseljencem je bilo: Zakaj si odšel v tujino? Dostikrat trenutek ni bil primeren za to kratko toda bolečo vprašanje, toda vedno sem dobil odgovor.Včasih je bil jasen in glasen, udaren, sozvočen, včasih pa tih, plašen, preslišan.

Ko pa sem v “kovčku” našel fotografijo reporterja Dela Janeza Zrneca z naslovom “Hinje v Suhi krajini” se mi je naenkrat pokazal povsem jasen odgovor.

Slika je bila posneta v 70 letih prejšnjega stoletja. nekateri zaselki v tem delu Slovenije še niso imeli elektrike. Vodovod po vaseh je bil redek. Najbližja tovarna bolj rečeno delavnica je bila v Žužemberku, več jih je bilo v Novem mestu. Ob 4 uri zjutraj je avtobus odpeljal delavce v Litostroj v Ljubljano in to samo tiste, ki so imeli srečo, da so dobili zaposlitev. Družine so bile še vedno številne. Ob smrti gospodarja je bil malo kaj za deliti. Ljudje so se trudili, navkljub skromni zemlji so jo želeli izboljšati, skale so odstranjevali s razstrelivom. Odkupna cena mleka ali mesa je bila nizka, količine pa tudi.

Iz Suhe krajine so se ljudje stalno, skoraj dvesto let izseljevali, skorajda do izginotja. Ljudje so odhajali dobesedno le za večjim kosom kruha. Niso spraševali kam gredo niti kolika bo socialna podpora ali otroški dodatek. Niso iskali nastavitvenih centrov in se borili za vegetarijanske menije. Iskali so samo kruh in kolikor toliko normalno plačilo za normalno delo.

• To in ono o izseljenstvu