Pred drugo svetovno vojno so v Saavedri , delavskem okraju Buenos Airesa, živele številne slovenske družine. Saavedra je precej oddaljena od Villa Devota, kjer je bilo že od nekdaj slovensko središče v prestolnici Argentine in kjer je tudi bil sedež slovenskega delavskega in kulturnega društva Ljudski oder ter Slovenskega podpornega društva. Slovenci iz Saavedre so bolj poredko obiskovali tamkajšnje rojake in njihova društva. V prvih letih po naselitvi tudi mestni promet ni bil dobro urejen. Anton Prijon se takole spominja tistih časov » neštetokrat smo zaradi tega morali prekiniti važne društvene seje in sestanke in sicer sredi najbolj razgretih debat, ker bi sicer zamudili zadnji voz »colective«
Na pobudo članov Ljudskega odra , ki so živeli v tem okraju, so 28.marca 1936 ustanovili Slovensko podporno društvo Ivan CANKAR. Društvo je bilo praktično podružnica Ljudskega odra in je z njim sodelovalo od ustanovitve do prisilnega molka.
Ko je prišel v Buenos Aires Bernard Cibic, doma izpod Sabotina pri Gorici, prijatelj učitelja in pevovodja Bratuža, ki so ga fašisti umorili v Gorici je po dolgem tavanju dobil zaposlitev kot kovač v Saavedri. Z velikim veseljem je zbiral pevce med tamkajšnjim primorskimi Slovenci. Kmalu je začel nastopati mešani pevski zbor Ivan Cankar. Bil je njegov pevovodja ves čas, dokler je društvo obstajalo. »Vse pesmi so lepe« je rad govoril. Najraje pa je učil Gregorčičeve. Umrl je še mlad.
Kmalu po nastanku društva so prizadevni člani ustanovili tudi dramsko družino, ki jo je vodil znani in priljubljen igralec Rudi Švagelj doma iz Štanjel na Krasu. V kratkem času so uprizorili Cankarjevo dramo »Jakob Ruda«, za njo pa »Rožmarin«, »Sin«, »Demon« in druge. Zelo dobra je bila recitatorka Mary Leban.
Bili so prvi, ki so organizirali mladinski pevski zbor, ki ga je v začetku vodil Oskar Cesar(na sliki). 17 letni fant doma iz Nabrežine. Zborček je bil sploh prvi slovenski mladinski zbor ne samo v Argentini , ampak v celi Latinski Ameriki. Nastopal je z velikim uspehom po slovenskih odrih Buenos Airesa. Dal je tudi pobudo drugim društvom, da so začela organizirati mladinske pevske zbore.
Okupacija Jugoslavije v drugi svetovni vojni je prizadel slovenske rojake, ki so sedaj sicer živeli v nevtralni Argentini. V okviru koordinacijskega odbora za pomoč Jugoslaviji so mladi zbirali denar in obleko in jo pošiljali v Jugoslavijo. Za vso pomoč se jim je takoj po koncu vojne ob obisku zahvalil takratni zastopnik Jugoslavije v Argentini , general Ljuba Ilič. O njem sem v »kovčku« že pisal.
Vsa slovenska društva so se kmalu združila v novoustanovljeni Slovenski ljudski dom.
Ni pa se še posušila spominska plošča, ki so jo vzidali ob tem pomembnem dogodku, že so dobili ukaz, da morajo Slovenci zapreti vsa društva. Toda to je že nova zgodba, ki zahteva več časa in prostora. Zato jo bom obdelal kdaj kasneje. Po prisilnem molku, ki je trajal celih 10 let so ostala vrata slovenskih kulturnih organizacij zaprta. Medtem pa se je mladina odtujila in odšla drugam. Ko so društva spet lahko odprli, se jih je le malo vrnilo. V njih so ostali povečini le stari člani.
Kovček 