Letos decembra bo minilo petdeset let, od kar je v Selu na Vipavskem umrl prvi slovenski izseljenski pevovodja v Argentini Ciril Jekše. Po poklicu je bil mizar, toda že kot dečka ga je zanimala glasba in zato ni bil slučaj, da se je poleg dela v mizarski delavnici resno lotil učenja violine pri takratnemu tamkajšnjemu učitelju Merlaku. V Selu je ustanovil tamburaški orkester in postal cerkveni organist v Batujah. Med prvo svetovno vojno je bil avstro-ogrski vojak, po vojni pa se je s toliko drugimi Primorci leta 1924 izselil v Argentino. Živel je v Buenos Airesu na Paternalu in se posvetil gojenju slovenske pesmi. Že 1925 je ustanovil moški zbor, ki je postal zbor tedaj ustanovljenega Delavskega kulturnega društva Ljudski oder. Pod njegovim vodstvom je v Argentini prvič zadonela slovenska zborovska pesem. Bil je pevovodja pri Slovemsle, prosvetnem društvu (pozneje Slovenski dom) in pri Slovemsle, podpornem društvu (prej Gospodarsko podporno društvo).
Leta 1928 se je vrnil v Slovenijo, a se je kmalu spet vrnil skupaj z ženo in hčerko v Buenos Aires. Pri društvu Ljudski oder je ustanovil tamburaški zbor. Ko je 1936 prišel v Buenos Aires izseljenski duhovnik Janez Hladnik, je postal njegov organist. Vodil je štiri zbore:
– dekliškega, ki je pel navadno ob nedeljski maši
-moškega, ki je pel žalnice pri mašah za umrle
– mešani zbor, ki je nastopal za velike praznike
-avellanedski mešani zbor; na Avellanedi so živeli Prekmurci in med njimi je Jekše ustanovil mešani zbor, ki je dal pobudo za ustanovitev društvo Slovenska krajina.
Foto: Ciril Jekše na enem izmed obiskov Slovenije skupaj z Lojzko in Emilom Semoličem v družbi pevovodja Vikorja Saksida.
Leta 1938 ga je hudo potrla smrt komaj 18 let stare hčerke. Kot mizar je začel tudi izdelovati harmonike in ko je leta 1952 obiskal s soprogo Slovenijo, začel resno misliti na povratek. Pogosteje jo je začel obiskovati. Vsakokrat, ko se je vrnil v svoj rojstni kraj, je obnovil ženski in moški pevski zbor. Vse bolj so mu do živega prihajale glasbena navodila, ki mu jih je dal skladatelj Vinko Vodopivec. Leta 1956 mu je umrla še žena Katica, ki je bila med slovenskimi rojaki v Argentini zelo priljubljena.
Načrti, ki sta jih imela z ženo o povratku v domovino, so ga dodatno vzpodbudili, da se je odločil, žal sam, za povratek v Slovenijo. Od novembra 1967 pa do decembra 1970, ko je umrl v rojstni vasi Selo, je živel bogato in plodno življenje. Najprej je obnovil požgano rojstno domačijo in se požrtvovalno lotil tudi dela v različnih društvih. Predsednik Tito ga je še za časa življenja odlikoval z redom zasluge za narod in medaljo s srebrnim vencem.
Kovček 