Spominjam se ; Rudolfa Cvetka in sabljanja v Ljubljani

prenos Rudolf Cvetko

V stik s sabljanjem sem prišel leta 1962, ko sem hodil na OŠ Boris Kidrič v Savskem naselju. Le to leži zahodno od železniške proge Ljubljana – Zidani most . Na drugi strani proge pa se razprostira Tabor, kjer je stala  velika in uveljavljena telovadnica. Takrat v Ljubljani še ni  bilo Hale Tivoli ali drugih večjih   telovadnih oziroma športnih dvoran. Ne vem točno kdo, oziroma kaj je bilo tisto, kar me je potegnilo v sabljanje. Mislim, da je to bil oče. Verjetno zato, ker je takrat začela sabljati tudi moja štiri leta starejša sestra Vita. Kaj je očeta vodilo k temu, da naju je peljal k Cvetku, še danes ne vem.

Oče nama je z sestro je  želel vse dobro. Sam sem končeval OŠ , ki takrat v Ljubljani ni slovela kot ne vem kako  kvalitetna. Takratno Savsko naselje je  podobno kot Fužine danes. »Savska« (kot je bilo skrajšano ime) je bila  takrat  soseska z velikimi  težavami ,ki so se predvsem dotikale mladih – mladinski kriminal,  nasilništvo  –  »savska banda«. Sestra je hodila na gimnazijo Moste. Vsak dan je morala peš čez Zeleno jamo, ki  je kot starejše – delavsko železničarsko naselje bila od vsega začetka nenaklonjena  Savskemu naselju, ki je takrat slovelo predvsem kot oficirsko naselje. Skratka eden izmed elementov, da naju je oče vključil na Tabor  je bilo verjetno tudi  upanje, da se bova na ta način izognila težavam tistega časa v Savskem naselju. In tu je prav gotovo dobro zadel.

Oba skupaj sva dobila določeno samozavest in občutek, da je vse v najinih rokah, da so situacije, ko se moraš sam odločiti in hitro reagirati in ne čakati na pobude, ideje ali celo pomoč drugih. Poleg tega in dobro izdelanih refleksov so bile za naju to glavne dobrobiti tega športa.sablanje

 

Moje prvo tekmovanje je bilo- udeležba na takrat tradicionalnem Hanžičevem memoarialu. Tekmovanje je bilo v Ljubljani, mislim, da v prostorih OŠ Tone Čufar,  leta 1963. Po tolikih letih so mi nekatera imena že izginila iz spomina. Prvi z leve je moj sošolec z osnovne šole  Igor Vidrih in prav tako prvi iz desne  sošolec Roman Piškur. Za Rudolfom Cvetkom ( v obleki) je Cvetkov pomočnik g. Hribar. Tretji in četrti član naše ekipe sta bila malo starejša od mene – Pirnat in Žižek. Mislim, da je Pirnat , prav tako kot jaz stanoval v Savskem naselju, Žižek pa je živel v dijaškem domu na Vidovdanski, tako, da je  bil najbližje Taboru. Levo od Cvetka je  Bojana Hadži njen oče bil  prof. Jovan Hadži. Desno od Cvetka pa je moja sestra Vita, sam pa sem drugi z desne.

Tekmovalni rezultati Sabljaškega kluba Tabor takrat niso bili zveneči. Vedno smo bili v senci Olimpije in Branika iz Maribora. Razlog temu je bila verjetno stroga Cvetkova disciplina. Videlo se mu je, da je po duši častnik, ni dovolil , samovolje oziroma nediscipline. Velikokrat je tudi zadušil mladostno zagnanost, ki se je težko vklopila v način razmišljanja g. Cvetka in so zato mnogi zapuščali vrste Tabora. Tako, da so najboljši tekmovalci Olimpije izhajali prav iz vrst Tabora. Spominjam se nekaterih izmed njih; bratje  Simonitti . Daleč najboljši med njimi  je bil Iztok Simonitti (diplomat in profesor na FDV, njegov brat Vasko   (sedanji kulturni minister) in še tretji – najstarejši brat  imena se ne morem spomniti. Vem le, da je bil pravnik in da je bil v službi pri Viatorju. Pa brata Nussdorfer. V tistem času, ko sem jaz sabljal, so bili  na  Taboru od starih tekmovalcev aktivni še Janez Funkl, Mezgolitis, Bamumgartner. Toda oni so počasi zapuščali tekme.

Drugače je bil ta šport v tistem času v Ljubljani kar popularen. Mnogo jih je pričelo z treningi le malo kateri pa so zdržali Cvetkovo natančnost in red. Še sedaj, ko ponovno po tolikih letih doživljam te treninge mi odzvanjajo njegove kratke toda ostre besede ; izpad, kavacija, dvojna kavacija, batuta ..  Kljub že takrat visoki starosti je deloval zelo mladostno. Frizuro in brčice si je strigel  vsaki teden dvakrat. Pri 90 se je vozil še s kolesom in skakal na glavo v vodo.Takrat smo trenirali le floret. Sablja je bila posvečena le za najboljše. O meču pa da sploh ne govorim, za nas je bil nedosegljiv , skoraj da prepovedan.

Med tistimi, ki niso ostali dalj časa v klubu  se spominjam  pevca; Janeza Bončina – Benč in Tomaža Domicelja. Zaradi njegovega izredno močnega vratu , smo ga klicali »šnicelj«. Benč je bil doma iz IIirske ulice na Taboru, Domicelj pa   iz Kersnikove.

sabljane 3

Na tej fotografiji smo slikani pred vhodom v telovadnico Tabor. Čudovito Vurnikovo zgradbo sem že takrat občudoval , čeprav  kaj dosti nisem vedel o arhitekturi. Treninge smo imeli v spodnji dvorani, klicali smo je »podmornica«. Velko dvorano v katero se je šlo po stopnicah  desno na sliki smo smeli uporabljali le takrat ko smo imeli tekme oziroma enkrat na leto  . Ko smo  se v tej dvorani ( mislim, da so v njej še vedno tekmovanja) predstavili vsi rodovi, vsi športi, ki so se takrat gojili v TVD Partizan Tabor. Ta fotografija je bila posneta leta 1971 ali 1972. takrat nas Cvetko ni več treniral. Na njegovo  mesto je stopil Cvetkovič (prvi z desne, sam pa sem prvi z leve). Poleg njega je Miha Martelanc, danes odvetnik. Ostalih se ne spominjam.

Študij novinarstva na takratni FSPN mi je nudil več drugih aktivnosti in okupacij, tako da sem leta 1973 zaključil s sabljanjem. Bolj in bolj sem začel zahajati na Obalo.

Na spodnji fotografija je še udeležba na tradicionalnem »Pohodu ob žici okupirane Ljubljane«. Vedno smo se ga sabljači udeleževali. Na hrbtni strani te  fotografije je napisano leto 1974. To pa je bila tudi moja zadnja aktivnost v zvezi s sabljanjem. Desno od mene v svetlem puloverju je Cvetkovič, ki je po odhodu Cvetka bil začasni trener Tabora

 

Veliko časa, živcev je najinima staršema odšlo, ko so naju spremljali v sabljanju.  Toda prepričan sem, da je bilo vredno. Vloga naših staršev, ko so nas uvajali v šport je bila lažja kot je vloga  staršev danes.

Spominjam se, da je prispevek mojega očeta k temu športu bil le v tem, da mi je  vsak ponedeljek (treninge smo imeli še ob sreda) dal izrezke iz časopisa Neue Zurcher Zeitung  katerega naročnik je bil, da sem jih izročil Cvetku. Vseskozi je držal stik z evropskim sabljanjem. Dolga leta, ko je bil arhivar na DIF-u je  imel skrbno urejen arhiv sabljaških tekmovanj  po svetu. Drugače pa z nama ni  hodil na treninge, še manj na tekma ali nama kako drugače stal ob strani.

Mama pa je bila tu povsem nepomembna. Njen stik s sabljanjem je bil večni strah, da se  nama ne bo kaj zgodilo ali na treningu ali na povratku domov – v temi po Šmartinski cesti pod železniškim podvozom, ki je še danes temačen in neurejen in z pogostim  pranjem najinih dresov – plastronov . Starši danes pa imajo, povsem drugo vlogo; morajo biti prevozniki, društveni delavci, so. Naših očetov ni nihče spraševal po sponzoriranju klubov v katerih smo tekmovali ali delovali .

2 thoughts on “Spominjam se ; Rudolfa Cvetka in sabljanja v Ljubljani

  1. Iznenadila me je ta stran . vedno sem si zelela dobiti stike z Slovenci. Zivim v Nebraski/Omaha in tukaj ne poznam nobenega slovenca.
    Presenecena sem novice o Trauniku/Michigan
    Hvala za Vase delo
    Vse dobre zelje
    Ostanite zdravi

    Všeč mi je

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s