Spominjam se mojih bivanj: Mestni blok 3, Ljubljana Šiška

Ljubljanagradi_Siska_1948_2_20170228_125123_61a6d192c0c3c890c095e05a659ffbb3

Ne vem, kdo točno me je prinesel  v blok, v katerem smo ob mojem rojstvu stanovali. Rodil sem se 6.maja 1950 v Ljubljani v porodnišnici na Šlajmerjevi.  Oče verjetno to ni bil.  Zato je bilo več razlogov; v tistih časih ni bila navada, da bi očetje pokazali preveč vtikanja v ženske zadeve in rojstvo otroka, pa čeprav sina. V tistih časih, tudi mestih, je bila to zgolj ženska zadeva. Tudi njegov odnos do dela oziroma službe je bil pač tak, da si ni vzel prostih ur ali celo dopusta, da bi me mami pomagal prinesti domov.  Službo planerja na takratni Glavni direkciji za usnjarsko industrijo pri Ministrstvu za gospodarstvo je vseskozi jemal preveč resno oziroma zavzeto.

Tako, da me je v Mestne bloke št. 3 ob Celovški cesti v Ljubljani, kot so se takrat imenovali, verjetno prinesla kar mama sama. Če je bil oče v tistih časih priklenjen na službo in vse kar je v zvezi z njo, si je mama lizala rane, ki jih je povzročila druga svetovna vojna. Še leta 1940 ji kot  hčerki Antona Polanca, župana in lastnika valjčnega mlina v Radečah pri Zidanem Mostu ni bilo potrebno fizično delati. Navajena je bila na gospodinjsko pomočnico. Nasproti rojstne hiše in milina le preko reke Sapote sta imela z očetom  dobro utečen hotel Jadran.

Po vojni jo je nacionalizacija pripeljala iz osrednje hiše v Radečah v mestne bloke v Ljubljano. Nikoli si teh ran ni dobro zacelila. Mogoče ji je  prve dneve po mojem rojstvu pomagala moja starejša sestra Nika, ki je bila kar 16 let starejša od mene. V  času mojega rojstva je obiskovala vzgojiteljsko šolo v Ljubljani. Druga sestra – Vita, štiri leta starejša, pa je mami že ob mojem rojstvu veliko pomagala. Tretja sestra Silvestra – Veta  pa je bila rojena  po 19 mesecih od mojega rojstva  (konec decembra 1951). Nika je ob mojem prihodu v družino v tistih letih  zaključevala šolo.  Mami Slavi je pri moji vzgoji in varstvu pomagala tudi Vita. Ko danes gledam to spodnjo sliko,  mi je tudi jasno, zakaj sva z Vito mnogo let kasneje gojila isti šport, sabljanje. Sploh sem bil z Vito od vseh treh sester v najboljših odnosih, ki trajajo vse do danes. 

Vita in Ac v Šiški

 

Mislim, da je to  moja prva slika. Ajda, Manca in Rok zagotavljajo, da v mojem liku vidijo vnuka Krištofa.  Mogoče res, tudi on je nežen, celo bojazljiv,  Rok pravi oprezen, To, da bo nežen, bo v redu, toda da bo tako hitro kot jaz zapadel v jok, pa ne bo dobro. Ali pač.

Vita in Ac

Iz obdobja našega bivanja v Šiški, to je bilo do leta 1953, se spominjam le dveh prebliskov. Sončne sobe…. Teracastih stopnic. Mama mi je pravila, da sem ji večkrat »pobegnil« izpred bloka, se splazil po teh stopnicah in se ustavil pri točno naših vratih,  živeli pa nismo v pritličju. Blok, v katerem smo stanovali, je bil del »Stanovanjske kolonije Šiška«.  Poleg našega – številka 3 , sta bila še dva. Mnogo let kasneje se spominjam, da so bili v grdi sivi barvi. Od njih pa do Celovške ceste je bila zelenica, na kateri je bilo nekaj stojal za stepanje preprog. Nasproti njej  pa kino Šiška. Kasneje  so na tej zelenici zgradili pet velikih stolpnic, tako da je danes pogled na te  bloke nekoliko zakrit. S postavitvijo teh pet vijola stolpnic so »naši« dobili tudi novo ulico – Runkovo in ne več Celovške. Mislim , da sta bila prva dva bloka  zgrajena  leta1948. Avtorja sta bila ing. Bohinec in ing. Avanzo. Blok je imel 24 stanovanj, dostopnih po treh stopniščih. Dozdeva se mi, da smo mi stanovali v srednjem.

Ko  sem nekaj let kasneje gledal tloris 93,60 metrov velikega stanovanja, sem se kar zdrznil, ko sem videl, da je imela kuhinja kar tri velike okna, dvoje v steni in enega največjega na notranji hodnik. Tako, da so bili moji spomini na svetlobo dokaj realni.

Drugi dogodek , ki ga je sestra Nika večkrat omenila, pa je skorajda neverjeten. Nekega dne , ko se je s tramvajem vračala iz šole, se je le ta ustavil pred spuščenimi zapornicami na Celovški cesti. Takrat še ni bilo podvoza. Pred zaprto železniško progo na drugi strani me je zagledala, kjer sem mirno čakal, da se zapornice dvignejo. V paniki je skočila iz tramvaja, stekla na drugo stran proge in me zagrabila… Ne vem če je to bilo res, ona pravi da. Danes pa se mi zdi skorajda nemogoče, da bi dvoletni otrok lahko sam šel ob dokaj prometni Celovški cesti in to od Mestnih blokov pa vse do železniške proge, ne da bi ga kdo ustavil.

Bolj verjeten pa je dogodek, ki sta ga obe, mama in sestra Nika potrdili.  Nekega lepega dne naj bi v posteljici spal. Mama je bila sama doma in je skočila samo za nekaj minut do trgovine. Stol s posteljico je postavila pod okno tako, da je toplo sonce sijalo name.  Ko me je zapustila, sem spal, ko pa se je vrnila je z grozo opazila, da se je posteljica prevrnila in pod njo sem ležal negiben . Velikokrat mi je prepovedovala, kako me je zagrabila, pokrila z plenico in zdrvela v takratno otroško bolnišnico na ulici Stare pravde. Še danes je to iz Šiške do Poljan kar daleč.  Takrat seveda ni imela avtomobila. Ko me je prinesla v bolnišnico, je bil takratni dežurni znani pediater dr Avčin . Mama je trdila, da sem bil že čisto moder. On pa da me je zgrabil za noge, dvignil in udaril po riti. Čez nekaj trenutkov sem zajokal. Vem, danes morda še najbolj, kako srečna je bila takrat mama.

WP_20170321_003

Foto: današnji izgled  Mestnega bloka številka 3 v Šiški.

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s