Prvi predsednik SIM Tone Seliškar se je rodil leta 1900 v Ljubljani. Po končanem šolanju na učiteljišču v Ljubljani je služboval v šolah v okolici Celja in Trbovljah ter tam spoznaval težke socialne razmere zasavskih rudarjev in drugih delavcev. Tako je postal dejaven v delavskih socialističnih društvih, v tisku in na društvenih prireditvah.

Njegova dejavnost pa ni bila všeč takratnim oblastem, zato je bil večkrat službeno premeščen, nazadnje pa je le dobil stalno mesto predmetnega učitelja na meščanski šoli v Ljubljani, hkrati pa se je posvetil pisanju. Svoje literarne in druge prispevke je objavljal tudi v izseljenskem tisku v ZDA. V obdobju med obema vojnama se je Seliškar vse bolj uveljavljal kot pesnik in pisatelj in se je v svojih literarnih delih loteval vprašanj slovenske mladine in socialne problematike. Za razumevanje Seliškarja kot poznejšega predsednika SIM je pomembna njegova prva povest Rudi s poučnim sporočilom o vrednosti znanja, ki ga upošteva tudi tujina.

Njegovi stiki s slovenskimi izseljenci segajo pravzaprav že v njegovo mladost, ko je zapisoval in objavljal delavske pesmi. Bil je dobitnik Prešernove nagrade za literaturo (1946). Umrl je leta 1969 in je pokopan na ljubljanskih Žalah.

Od ustanovitve SIM je bila ta tesno povezana s SANS-om  (slovensko-ameriškim narodnim svetom). Prek njega so Slovenci v Ameriki dobivali gradivo: 600 izvodov Prešernove knjižnice, kar je pomenilo 3000 knjig, takrat je Prešernova knjižnica izdala Koledar za leto 1951, roman Miška Kranjca Fara Svetega Ivana, knjigo prof. Melika Bogastvo Jugoslavije ter izbor najboljših povesti Leva Tolstoja in poljudnoznanstveni roman Ilina:, Kako je postal človek velikan. Te naslove  omenjam , da bi dokazal , da ne držijo očitki nekaterih, da je v zgodovini SIM izseljence »zalagala« predvsem z  ideološko propagandnim gradivom.

Seveda pa je takratno vodstvo SIM skrbela tudi aktivnost političnih migrantov oziroma tistih, ki so po letu 1945 zapustili Jugoslavijo, saj so med izseljenci skušali preprečevati stike z našo domovino pa tudi s SIM. Zato je junija 1951 obvestilo Ministrstvo za zunanje zadeve FRLJ – izseljeniški oddelek v Beogradu, da je »slovenski belogardizem v USA zelo aktiven, tako so slovenski belogardisti v Chicagu začeli izdajati svoj časopis »Slovenska država«, poleg tega pa nameravajo odpreti v Chicagu in Clevelandu tudi šolo za slovenske otroke«. Zato so apelirali na ministrstvo za zunanje zadeve, da je treba »okrepiti aktivnost med naseljenci v USA, kjer bodo sicer v nasprotnem belogardisti prevzeli vse vplivne položaje med Slovenci v USA«. SIM je predlagala, da se med Slovence v ZDA pošlje dva slovenska intelektualca, ki bi v slovenskih društvih prevzela delo pevovodje; eden naj bi deloval v Clevelandu, drugi pa v Chicagu. Po mnenju slovenskih izseljencev bi z učenjem petja zaslužila toliko, da bi lahko v času bivanja v ZDA dokaj dobro živela. Prav tako pa bi v obdobju enega ali dveh let naučila nekaj naših izseljencev, ki bi potem njuno delo nadaljevali.

Do te pobude ni prišla SIM sama, temveč so ji to svetovali izseljenci sami in so kot primer navedli položaj v tako imenovanih naprednih slovenskih društvih, ki odsotnost obolelega pevovodja niso mogli nadomestiti drugače, kot da so najeli pevovodja iz vrst povojne emigracije.

Ko je Tone Seliškar na prvem občnem zboru v mali dvorani doma sindikatov v Ljubljani podal svoje uvodno poročilo, je poudaril, da ima vsak tretji Slovenec enega izmed sorodnikov v tujini. Toda opozorila na njihovo usodo so pri politikih naletela na gluha ušesa. Težko je doumeti, da usoda ene petine slovenskega naroda ni zanimala domovine, tako kot bi bilo potrebno. To je bilo nerazumljivo tudi zato, ker je izseljenstvo pomemben del našega naroda.

V času nastanka SIM so bili arhivi, iz katerih se lahko črpa gradivo za pregled zgodovine izseljenstva, pomanjkljivi. Prav tako so bili pomanjkljivi arhivi tistih dežel, v katere so se Slovenci preselili. Ko so naši predhodniki ustanavljali SIM, so se jim na začetku zdele naloge lahko izvedljive. Toda brž ko so resno začeli delati, so naleteli na toliko težav, da jim je bilo neštetokrat težko gledati v prihodnost:

Tone Seliškar je ugotavljal, da je bila SIM ustanovljena vsaj 30 let prepozno, »če upoštevamo potrebo družbe za razumevanje slovenskega izseljenstva, in vsaj sedem let prepozno glede na novo državo«. Med izseljenci je namreč v času ustanovitve matice že čutiti agonijo, ker je bil prvi rod slovenskih izseljencev star med 60 in 80 let, njihovi potomci pa so se postopoma asimilirali.

Marsikdo je takrat na podlagi teh ugotovitev mislil, da je slovensko izseljensko vprašanje dokončno likvidirano in da za nas tu, v Sloveniji, skoraj nima več smisla poučevati oziroma sodelovati s slovenskimi izseljenci. Toda ni bilo tako. V prvih mesecih delovanja SIM so njeni člani iskali metode in oblike delovanja med izseljenci.

Na začetku spomladi 1951 so za SIM delali le njen predsednik, tehnični tajnik, administratorka in v letu 1952 še novinarka. Tako se je tudi že oblikovala prihodnja zasnova dela SIM. Prvi njeni obrisi so se kazali v ustanavljanju naslednjih sekcij:

• Novinarska  sekcija še pred ustanovitvijo SIM, saj so bili edini stiki Slovenije z izseljenstvom dopisovanje v izseljenske časopise. Ta način se je izkazal kot najuspešnejša povezava z rojaki. Novinarska sekcija je bila na začetku zamišljena v sestavi petih članov, a v resnici ni bila nikoli aktivna kot celota. Posamezniki so bolj ali manj redno pošiljali svoje prispevke na posamezne izseljenske redakcije v svetu. Istočasno je Urad za informiranje pri predsedstvu vlade Ljudske Republike Slovenije imel zaposleni dve delavki, ki sta spremljali to problematiko. Ena od njiju je bila kasneje vključena v delo SIM. Obenem je bil tudi predsednik SIM aktiven dopisnik, predvsem časopisov Prosveta in Enakopravnost v ZDA. Prav tako je bil aktiven v tej sekciji Stane Lenardič, sicer novinar na Uradu za informiranje. V tem času so na Radiu Ljubljana vpeljali stalne oddaje za zamejske rojake, sočasno pa je radio Beograd leta 1953 začel oddajanje na kratkih valovih za čezmorske rojake, kjer je aktivno sodelovala tudi SIM.
• Kulturna prosvetna sekcija je imela nalogo pošiljati kulturno-informativno gradivo Slovencem po svetu. Čeprav si je Matica želela, da bi bila osrednja kulturna institucija, ki bi pošiljala rojakom kulturno-informacijsko gradivo, ji to ni v celoti uspelo, saj sta rojakom po svetu pošiljala različno gradivo še Knjižni zavod in Urad za informiranje. Iz tega časa je zanimiva za tedaj že kar ostra polemika med SIM in KPJ, kajti KPJ je pošiljala zbornike z referati, prebranimi na drugem kongresu KPS in petem kongresu KPJ. Te knjige so veliko stale, poštnina je bila draga, po mnenju SIM pa so v posameznih društvih in domovih v ZDA ostale bolj ali manj neprebrane.

Stališče SIM je bilo, da ideološko čtivo ni primerno za miselnost in politični nivo naših izseljencev. SIM si je takrat želela, da bi lahko pošiljala literaturo prek Državne založbe Slovenije, ki je bila pooblaščena za pošiljanje literature v inozemstvo brez težav s carino.

• Filmska sekcija: rojaki v ZDA so si posebej želeli filmov. Prek Triglav filma jim je uspelo dobiti štiri filme: Krka govori, Kekec, Koroški spomeniki, Izlet ameriških rojakov po Sloveniji. Vsi ti in poznejši filmi so bili dobro sprejeti v slovenskih izseljenskih domovih po ZDA.
• Socialno-zdravstvena sekcija: namen te sekcije je bil razdeljevati zdravila, ki so v večjih količinah prihajala kot pomoč naših rojakov. Kmalu se je ta sekcija pokazala kot nepotrebna in je zelo hitro prenehala delovati.
• Zgodovinska sekcija: Z ustanovitvijo zgodovinske sekcije je že takoj ob nastanku SIM povezano ime publicista Cvetka Kristana, ki je slovenske rojake v tujini neutrudno spodbujal k zbiranju zgodovinskega gradiva ter sam napisal številne članke s tega področja.

Slovenski izseljenci iz evropskih in čezmorskih dežel so več let pošiljali SIM svoje življenjepise in zapise o nastanku in razvoju slovenskih izseljenskih organizacij, društev, domov in naselbin, prav tako pa tudi izseljenske publikacije in pomembne društvene predmete.

Ker je proučevanje izseljenskega vprašanja in zbiranje zgodovinskega gradiva pomembno, je bil ustanovljen Svet študijskega centra za zgodovino slovenskega izseljenstva pri Predsedstvu Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. SIM so v Svetu zastopali Ivan Regent, Mitja Vošnjak in Mila Šenk. V okviru tega Sveta je bila SIM zaupana pomembna naloga, zbiranje zgodovinskega gradiva v izseljenskih naselbinah po svetu.

V Slovenskih izseljenskih koledarjih za leti 1965 in 1966 sta v sodelovanju s Študijskim centrom pri Predsedstvu SAZU izšla tudi dva obširna bibliografska popisa slovenskega izseljenskega časopisja, knjig, brošur in drobnega tiska od leta 1891 do 1945. Z objavo teh popisov smo našim rojakom olajšali delo, tako da so nam pošiljali le gradivo, ki ga v Sloveniji še nismo imeli ali pa je bilo nepopolno, nas pa je spodbujalo k nadaljnjemu raziskovanju kulturne preteklosti naših izseljencev, da tako rešimo, kar se še rešiti da. Iz teh naporov je mnogo let pozneje nastal Institut za slovensko izseljenstvo pri SAZU.

Že na ustanovnem občnem zboru januarja 1951 so se člani dogovorili o vlogi SIM pri vzgoji otrok, ki so se slovenskim staršem rodili v tujini in imajo o domovini svojih staršev pogosto zelo nejasno sliko. V deklaraciji Pismo slovenskim rojakom doma in po svetu, ki jo je predlagal Drago Šega, sta bila orisana zgodovina in proces izseljevanja ter naloge in obveznosti SIM.

 

SIM je »zaradi pravilnega informiranja slovenskih državljanov o izseljencih, brez olepševanj in pretiravanj« začela razmišljati o organiziranju pododborov –podružnicah predvsem v krajih, od koder je v tujino odšlo največ naših ljudi (Primorska, Notranjska in Dolenjska).

Vodstvo SIM se je v tem času srečalo z dejstvom, ki je bilo značilno za osrednje ameriške izseljenske organizacije, in sicer, da se izogibajo stikov z našimi organizacijami – tudi s SIM. To so počele zato, da bi se izognile očitkom izseljencev po drugi svetovni vojni, organiziranih v svojih društvih, ki so dolžile preostale organizacije, da »delujejo po komunističnih direktivah in se zato boje, da bi jih ameriške oblasti odpustile iz službe«. Zato je bilo v tem času veliko stikov zgolj po zasebni pošti.

V tem času je uredništvo osrednjega tednika v Sloveniji, Tovariša, izdalo posebno številko, ki je bila v celoti namenjena slovenskim izseljencem. SIM je poskrbela za njeno distribucijo med izseljenci.

Naši rojaki so prišli v Slovenijo z vlaki, za vse sta bila organizirana po dva izleta in sprejem pri MLO (Mestni ljudski odbor). V tem času je bil na pobudo SIM ustanovljen tudi Slovenski oktet. SIM je skupaj z Mestom Ljubljana organizirala koncert folklorne skupine narodopisnega instituta v Ljubljani. Ob tej priložnosti so Progresivne Slovenke Amerike po svoji glavni tajnici Josephini Zakrajšek poklonile SIM osem sedežni avtomobil znamke Chevrolet.

Tone Seliškar se je na omenjenem občnem zboru tudi vprašal: »Če bi imel napredni izseljenski element v tujini svojo kulturno in politično skrbstvo v rojstni domovini, ki bi nezadržno skrbelo za dotok novih svežih borbenih sil med naše izseljence, tako kot je to delala Rafaelova družba s pomočjo škofijskega ordinariata in seveda Vatikana, če bi poslala napredna Slovenija med naše izseljence toliko političnih in kulturnih delavcev, kolikor je katoliška Slovenija poslala duhovnikov, bi bil danes položaj slovenskega izseljenstva bistveno drugačen. Če je lahko enemu samemu človeku z majhnim kadrom zvestih sodelavcev, ki si jih je sam prevzgojil pod najslabšimi političnimi pogoji v tujini, kot je to uspelo Etbinu Kristanu v ZDA z mogočno jugoslovansko izseljensko organizacijo ‘Jugoslovansko socialistično republikansko združenje’.«

Takoj ko so naši ljudje v Franciji izvedeli, da obstaja v njihovi domovini organizacija, ki se zanima za izseljence, so že začeli iskati stike z njo in že v prvem letu matičnega življenja jih je prišlo na obisk nekaj 100. Zaradi tesnih stikov s SIM in lepih sprejemov izseljencev na meji, zaradi razgovorov na SIM in prijateljskega odnosa vseh naših ljudi do izseljencev se je v naslednjem letu povečal obisk rojakov iz Francija na 1500.

Podobno je bilo tudi z rojaki na Nizozemskem in po prvem njihovem obisku v Slovenijo so udeleženci tega obiska že hvalili Slovenijo in SIM.

Res pa je, da ti pozitivni glasovi niso bili vedno dobro sprejeti predvsem pri tistih Slovencih, ki so se v tujino izselili takoj po letu 1945.

Glavni val izseljevanja iz Slovenije se je končal že leta 1940. Kot rečeno, po letu 1945 je sicer maloštevilno, toda dobro organizirano slovensko povojno (politično) izseljenstvo zasedlo pomembna mesta v izseljenskih, izrazito delavskih društvih. In s teh položajev so nezadržno napadali in celo ovajali slovenske napredne izseljenske organizacije in omalovaževali NOB.

Tudi zato je SIM že v drugem letu svojega delovanja izdala brošuro Sveti Urh in jo v 3000 izvodih razposlala med slovenske izseljence.

• SIM