Velika večina slovenskih izseljencev je v odločilnih trenutkih jugoslovanske in s tem tudi slovenske zgodovine večinoma izkazovala domoljubnost, najsi je bilo to v obdobju Avstro-Ogrske, prve in druge Jugoslavije ali samostojne Slovenije. Predvsem po drugi svetovni vojni je bila velika njihova pomoč pri prenovi porušene domovine. Prav tako pa je bila pomembna njihova podpora v obdobju informbiroja in hladne vojne, v boju za ohranitev neodvisnosti Jugoslavije in njene samostojne poti in razvoja. Iz tega obdobja so znana prizadevanja cele vrste izseljenskih organizacij, na primer SNPJ, ABZ, ki so podpirale slovenski ameriški narodni svet med drugo svetovno vojno v ZDA, ali Zveza kanadskih Slovencev v okviru Zveze kanadskih Jugoslovanov v Kanadi; opažene so bile aktivnosti izseljenskih organizacij v Franciji in drugih evropskih državah, aktivnosti posameznikov v okviru različnih izseljenskih organizacij v Ameriki in drugo.

Med posamezniki je treba posebej omeniti eno najpomembnejših osebnosti tistega časa, ameriškega pisatelja slovenskega rodu Louisa Adamiča.

Seveda pa so se številni slovenski izseljenci tudi že med prvo svetovno vojno, med špansko in drugo svetovno vojno, v boju delavskega razreda, v obdobju med obema vojnama aktivno vključevali v vrste borcev za napredek in svobodo narodov tistega časa.

V vseh kriznih trenutkih v katerih se je znašla stara domovina , “old country”  kot so sami izseljenci radi rekli, so ji vedno priskočili na pomoč.  Na zgornji fotografiji  je razvidna ena izmed mnogih skupin slovenskih izseljencev, ki so pripravljali pakete za pomoč svojim rojakom doma  v času druge svetovne vojne.

Zaradi izumiranja izseljencev in tudi zato, ker ni bilo več novega vala izseljevanja, se je v šestdesetih letih nekdanja delitev na političnih temeljih vse bolj izgubljala. Uveljavljala pa se je nova delitev, in sicer na prijatelje in nasprotnike takratne Jugoslavije. Ta premik je klasično politično migracijo porinil v osamo, kjer je vegetirala tja do leta 1990. Sicer pa je slovenska politična migracija v tujini delovala na načine, ki so bili objektivno možni, in sicer z metodami in sredstvi, ki so imeli za cilj zmanjšati ugled jugoslovanske in s tem slovenske družbe. Njihovo delovanje pa nikoli ni imelo lastnosti terorističnega delovanja, kot bi lahko rekli za hrvaško in srbsko politično emigracijo.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je SIM ocenila, da zunaj Slovenije živi približno 20.000 političnih emigrantov, ki so bili organizirani v skupinah, katerih število lahko ocenimo na približno 400.

Večje kolonije teh emigrantov so bile v tistem času v Argentini, ZDA, Kanadi in Avstraliji. Nastanek slovenske politične emigracije je zgodovinsko vezan na politične strukture oblasti predvojne Jugoslavije, ki so med NOB stopili na stran okupatorja. Tako so večino političnih emigrantov predstavljali skrajni klerikalci, v manjšem številu liberalci, pripadniki nekdanjih meščanskih strank in pripadniki oboroženih formacij pa tudi del protikomunistično usmerjenih posameznikov.

• SIM