Večino slovenskih izseljencev lahko uvrstimo v kategorijo delavskega razreda oziroma malih kmetov, in zato so v kapitalističnih deželah, kamor so se preselili, živeli na spodnji lestvici družbene hierarhije.

Svojo politično usmerjenost so naši izseljenci na začetku izkazovali z aktivnostmi pri sodelovanju z matično domovino, predvsem pa z velikim zanimanjem za njen razvoj pri obnovi domovine po drugi svetovni vojni in po letu 1990 za mednarodno priznavanje nove slovenske države.

Solidarnost izseljencev do matične domovine se je pokazala tudi v času prve svetovne vojne z vrsto političnih in podpornih akcij. Tako so jugoslovanski izseljenci zbrali dva milijona dolarjev pomoči, na solunsko fronto pa so poslali več tisoč prostovoljcev. Izbruh prve svetovne vojne je dvignil narodno zavest med Slovenci. Ko so začele prihajati prve novice z bojišč prve svetovne vojne, so ameriški Slovenci obrnili hrbet Dunaju in si v organizaciji Slovensko-jugoslovanskega republičanskega združenja začeli prizadevati za poraz imperija.

To gibanje je zajelo kar dve tretjini Slovencev, živečih v ZDA, in v znameniti Chicaški izjavi leta 1917 razglasilo svoj cilj: ustanovitev Jugoslovanske federativne republike. To, za ameriške Slovence izredno pomembno obdobje, je bilo obdobje narodnostnega in političnega ozaveščanja, ko so se prav zaradi »republičanskega združenja« otresli avstro-ogrske miselnosti, ki so jo večinoma (ne po lastni krivdi) prinesli s seboj v ZDA. S tem so prvič stopili na jugoslovansko oziroma slovensko politično dogajanje.

Zato ni nič čudnega, da so se slovenski izseljenci ob prihodu nacizma in fašizma uvrstili med najbolj vnete protifašiste dežel, v katerih so živeli.

V času državljanske vojne v Španiji so slovenski izseljenci na številnih shodih izražali simpatijo do borcev za svobodo, ki jih je izdatno podpiral napreden izseljenski tisk.

Napad nacistične Nemčije na Jugoslavijo je izzval globoko ogorčenje in proteste v našem izseljenstvu. Vse demokratske organizacije in skupine izseljencev so obsodile fašistično invazijo in istočasno poudarjale potrebo po takojšnji akciji za pomoč narodu v stari domovini.

Organizacije slovenskih izseljenskih društev v ZDA so po drugi svetovni vojni svoji stari domovini poleg moralne ponudile tudi ogromno materialno pomoč. Samo SANS je do konca leta 1952 poslal Sloveniji 13.600 kg bele moke, ki je bila prek sveta za socialno politiko in ljudsko zdravstvo razdeljena okrajem Gorica, Sežana, Postojna, Ilirska Bistrica, Vrhnika, Kočevje, Ptuj, Domu starih in onemoglih v Ljubljani in Rudniku Idrije. Od vseh teh okrajev je SIM dobila natančne sezname s podpisi prejemnikov in zahvalami ter jih nemudoma poslala SANS-u.

Od leta 1942 do 1952 pa so še preostale slovenske izseljenske organizacije v ZDA poslale več kot tri milijone dolarjev v obliki zdravil, medicinskih instrumentov, živeža in obleke. Samo prek SIM so v prvih dveh letih prispeli sladkor, mast, kakav, dude, pšenični zdrob, kar je Matica namenila domu onemoglih v Dravogradu ter glavnemu odboru vojaških invalidov. Pošiljke zdravil uromytin, penicilin, streptomicin, klinične termometre in ure ter večje količine vitaminov je SIM odstopila v razdelitev najpotrebnejšim zdravstvenim ustanovam. Sprejela je tri radioaparate znamke Emerson na baterije in akumulator, od katerega je enega dobil dom slepe mladine v Ljubljani, dom »Defektne dece« v Kamniku, tretji pa je ostal na SIM. 81 kartonov knjig, ki so jih poslale Progresivne Slovenke Amerike, je SIM odstopil v razdelitev Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Za občino Cerkno je rojakinja Terezija Cerkvenik prek Matice poslala »kino aparaturo«, ki je bila takoj dostavljena v Cerkno. Matica je prejela še mnogo drugega gradiva in  ga prizadevno ter natančno posredovala potrebnim. Vedno pa je donatorje obvestila, kdo je na koncu prejel darilo.

• SIM