Ameriški piknik med belokranjskimi brezami 4. julija 1964

Pred nekaj dnevi sem bil prijetno presenečen, ko se je FB prijateljica Mirjana Furlan odzvala na moj prispevek o ameriškem Dnevu neodvisnosti 4-juliju in na njegovo proslavljanje slovenskih izseljencev iz ZDA, ko so bili na ta dan v Sloveniji. V prispevku sem omenil, da je bil 8. izseljenski piknik 4. julija 1964 v Vinomeru pri Metliki. Čeprav je od takrat minilo že 56 let, sem bil prepričan, da nihče več v Sloveniji ne ve več za to srečanje izseljencev, ki je v začetku nosilo vzdevek “ameriški piknik” . Saj je v začetku bila večina udeležencev iz ZDA in tudi datum je bil vedno točno določen – 4 . julij v znak spoštovanja do praznika neodvisnosti v ZDA katere državljani so bili takrat.

Vesel sem bil njenega odnosa do tega izselskega srečanja in glede na to, da se ga je sama tudi udeležila, sem v “kovčku” pobrskal in našel nekaj podatkov o sami prireditvi.

Ker je letošnja osrednja prireditev namenjena Slovencem po svetu “Dobrodošli doma” , zaradi pandemije odpadla, pa si osvežimo lepe spomine na takratni ameriški izseljenski piknik med belokranjskimi brezami.

Tega leta seveda nisem bil še tajnik Slovenske izseljenske matice, takrat sploh , zaradi moje mladosti, nisem vedel, da za institucija sploh obstoja , čeprav pa me je kot fantiča prevzela Seliškarjeva ( prvi predsednik Slovenske izseljenske matice) zgodba o mladem fantu Rudiju, ki se je zaradi revščine v Sloveniji odpravil v ZDA po večji kos kruha in tam tudi uspel.

Glavni organizator,kot vedno, je bila tudi to pot Slovenska izseljenska matica.

Gneča na avtobusih za Belo Krajino.

Kar šest Kompasovih avtobusov je zjutraj 4. julija v lepem sončnem dnevu zapustilo Ljubljano. Treba je bilo malo počakati in nekateri so tudi godrnjali. Ko pa so se končno, zaradi gneče je bilo potrebno počakati še na dva dodatna avtobusa, odpeljali po lepi avtomobilski cesti med dolenjske griče, je bilo vse pozabljeno.

Tudi z drugih strani so prihajali tja med bele breze v Vinomer. S Kočevskega, s Primorske, s Hrvatske in drugod. Vozili so osebni avtomobili, avtobusi in celo kamioni. Vrh Gorjancev, na meji Bele Krajine jih je pričakal pisan slavolok z napisom Pozdravljeni, dragi rojaki! Bela Krajina se je odprla s vso svojo prijazno lepoto: z zoranimi polji, brezovimi gaji, vinogradi, belimi cerkvicami in veselimi vinskimi hrami.

Da bomo doma lažje pokazali kako smo se imeli v “starem kraju”

Pozdravi

Prvi je pozdravil prisotne takratni predsednik metliške občinske skupščine, današnji župan, Franc Vrviščar. Pozdravil jih je v imenu Bele krajine, iz katere so nekoč zaradi težkih razmer ljudje trumoma odhajali v tujino za večji kos kruha. Sedaj pa, po njegovih besedah, prav ta Bela Krajina beleži stalni razvoj.

Za njim je prevzela besedo predsednica Slovenske izseljenske matice Zima Vrščj: ” Srce vas je najprej vleklo k domači hiši in spominom” je dejala. “Prav je, da ste poslušali najprej srce. Hkrati pa ste tudi vedeželjni turisti, pa prijatelji Jugoslavije in dobri Slovenci in zanima vas vse, kar pri nas delamo, kako napredujemo, kaj je novega pri nas v zadnjem času, od gospodarstva do vsakodnevne skrbi za človeka. Zanima vas kako se je pri nas spremenila vloga človeka, ki mu jo daje delavsko in družbeno samoupravljanje. Oglejte si jo in povejte, kakšna je, tudi tistim prijateljem, ki še odlašajo z obiskom. Morda bo prav vaša beseda zalegla, da se bodo odločili za oddih v Jugoslaviji.”

V imenu glavnega odbora takratne socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije je rojake pozdravil njen podpredsednik Franc Kimovec. Za njim pa so v imenu rojakov pozdravile še Silvija Nikšić, predstavnica Hrvatske bratske zajednice iz ZDA. Josie Zakrajšek v imenu Progresivnih Slovenk ZDA in Tončka Urbanz v imenu največje slovenske organizacije po svetu- Slovenske narodne podporne jednote prav tako iz ZDA

Piknika so se udeležili tudi pomembni politični veljaki tistega časa: Miha Marinko ( tudi sam nekoč izseljenec v Franciji), Sergej Kraigher, Mitja Ribičič in ostali.

Bogat kulturno zabavni program.

Po pozdravih so nastopili Metličani z recitacijami, pesmijo in plesi in z njimi posegli v živopisno narodopisje Bele Krajine ter obenem prav v sredo srca posebno tistim rojakom , ki so bili doma v Bele Krajini. Za njimi so člani ansambla Zadovoljni Kranjci zaigrali za ples. Kmalu je na plesišču postalo pretesno. Pa so se zavtrteli kar po travi med mizami.

Porcije odojka so bile “na vago”

Judi jedlo in pilo se je.

Na ražnjih so se vrteli odojki in jagenjčki. V kupicah se je iskrila metliška črnina in belo drašičko vino. Pri mizah je donela pesem. Stare narodne z napol pozabljenimi napevi so kar tekmovale med seboj, med smehom so zvenele šale, iz zidanice, skrite med vinogradi, tam visoko v vrhu pa se je utrgal oddaljen razigran vrisk.

Bilo je veselo in prijetno, polno presenečenj, nepričakovanih srečanj. Nešteto dežel iz vsega sveta si je ta sončni dan na Vinomeru nad Metliko seglo v roko. Hitro, prehitro je minilo. Treba se je bilo posloviti. Vračali so se tako z avtomobili, avtobusi in tudi kamioni. Na izhodu iz kraja prireditve jih je čakal – prijazni – Na svidenje.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s