Poletje je čas srečanj, ki se jih običajno veselimo. Še posebej tistih, ki se zgodijo po dolgih desetletjih in izhajajo iz različnih delov sveta.
Tak je bil primer, srečanja v Kamniški Bistrici 4. julija 1956 na Prvem »Ameriškem pikniku« v Sloveniji, ko sta se po mnogih desetletji srečala Ludvik Medvešek in France Magajna.
Ludvik Medvešek (prvi z leve) aktiven izseljenski delavec iz Pittsburgha (ZDA) si je izpolnil davno željo in se po koncu druge svetovne vojne za stalno vrnil v staro domovino. Bil je vsestransko aktiven in med drugim leta 1952 bil izvoljen za podpredsednika novoustanovljene Slovenske izseljenske matice.
France Magajna (drugi z leve), slovenski humoristični pisatelj, brat zdravnika in morda še bolj znanega pisatelja Bogomira Magajne, je leta 1912 končal kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu. Po končani šoli je 1913 emigriral v ZDA. Po preselitvi v Ameriko je sprva delal na farmah in v rudnikih ter istočasno pisal v slovenske izseljenske liste: Glas naroda, Enakopravnost in Prosveta; bil pa je tudi urednik liberalnega časopisa Glas svobode. Leta 1922, ko se je vrnil v domovino je kmetoval v rojstnem kraju, napisal nekaj povesti, objavljal prispevke v ameriških izseljenskih ter primorskih in ljubljanskih časopisih (Družina, Gospodarski list, Edinost, Kmetovalec, Sadjar in vrtnar). Tudi po drugi svetovni vojni je objavljal članke v slovenskih časopisih (Primorske novice, Kmečki glas, Pavliha). Vsega skupaj je objavil preko 500 člankov.
Poleg člankov je Magajna pisal tudi kratke zgodbe in humoristično prozo. Izdal je knjigo Skozi tuje sadovnjake (1954), ter dve knjigi humoristične proze: Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952) in Samo za objokane ljudi (1955, skupaj z D. Mevljo).
Kovček 